Slovenski esej ima seveda tudi svojega carja. Ja: Alojz Ihan. Kot je avtor v sobotnem Delu sam priznal, mu ženske rade pristopajo. Njegovo nedavno vodenje po razstavi grafičnega bienala je menda nabralo skoraj nepregledno trumo. In za komer se nabirajo ženske, je zvezda. Poskušajmo uganiti recept. Prvo in prvo: razgledan, elokventen, razmišljujoč avtor, ki se mu možganski tokovi odpirajo v razne smeri. Drugo: prava doza osebnega angažmaja. Ne zasebne kričavosti, ampak vpletenosti 'z bitjem', pa brez zavor, kaj bo kdo rekel. Skratka, pisanje ne le za druge, ampak zelo s sabo. Svoje najbrž dodaja srečna pozicija dvoživega intelekta, skupni presek znanstvene analitičnosti in pesniške besede. Prežarite z duhovnostjo, odrešeno vsakršne pejorativnosti, in garnirajte z zaupanjem, ki ga zbuja samo zdravnikova beseda ter odpira kanale za intimne pretoke. Ihan je esejist za začetek tretjega tisočletja. Brez zadrtega konfrontiranja ali pridigarske podmene, a vendar z lastnim, tudi brez rezerve kritičnim, stališčem, ki ga naslavlja nekam v pretočni prostor med bralcem in sabo. To je esejist, ki ga berejo in mu verjamejo, ter če je treba, tudi sledijo.