daj sem pred novo dilemo, ali prihajajo turisti na Ptuj zaradi starega ali novega? Klepetal sem z nekaj desetinami tujcev v svojem mestu: z zgodovinarji, varuhi spomenikov, z arheologi in turističnimi vodniki smo premlevali o preteklosti mesta, se veselili vsake na novo najdene rimske skodelice, spoštljivo jemali v roke faksimile skoraj sedem stoletij starega mestnega statuta, mukotrpno pripravljali debele knjige zgodovinskega zbornika, se jezili ob neustreznih posegih v mestnem jedru, bentili nad premalo posluha za spomenike in turizem ... Vse torej zaradi starega. Zaradi dokumentov o bleščeči preteklosti. Zaradi enega najstarejših naselitvenih gnezdec pri nas. Zaradi mesta, ki je v srednjem veku pomenilo za Evropo toliko, kakor danes pomenita Pariz ali vsaj Dunaj. Bil sem prepričan, da tudi tujim obiskovalcem mesta ta patina seže v možganske režnje, kakor mene preveva tisti nepopisljivi občutek, ko se iz nekega sosednjega sveta pripeljem po dravskopoljski ravnici in se predme postavi nočno osvetljeni ali poldnevno osončeni ptujski grad.