G. Miller je leta 1956 v slovitem članku pokazal, da je kratkoročen spomin omejen. Ljudje si navadno lahko zapomnimo sedem številk ali nepovezanih črk; na primer, telefonsko številko, toda, že v kratkem času več kot sedem številk nismo v stanju ponoviti. Ta merjenja so osnova razlikovanja med kratkoročnim in dolgoročnim spominom, skupaj z razlikami v živčnih krogotokih, ki jih zaposluje en oziroma drug spomin. Še eno razlikovanje je pri delovanju možganov v zvezi s tem pomembno: dolgoročni spomin je lahko nezaveden, impliciten ko se spominjanje dogodi samodejno, ali pa zavesten, ekspliciten. Znan je tragičen primer nezavednega spomina H. M., ki so mu pred leti zaradi epilepsije odstranili medialna senčna možganska režnja. Z epilepsijo nato več ni imel resnih težav, toda izgubil je spomin za dogajanje po operaciji. Ko so ga skušali naučiti različne vaje, je prišlo do presenetljivega rezultata: s ponavljanjem si je očitno vaje vtisnil v spomin in izboljševal njihovo izvajanje, toda ni vedel, da že več dni dela takšne vaje – ni imel zavestnega spomina o tem. Prav tako je pozabil koga je pred kratkim srečal, kaj je jedel, lastna – ostarela – podoba v ogledalu ga je šokirala.