ugotovimo, je bilo njuno poznavanje človekove notranje anatomije še vedno dokaj omejeno. Resda sta prišla do nekaterih pomembnih odkritij; zlasti Herofilov opis dvanajstnika in jeter so razlagali kot dokaz, da je poznal ta človeška organa iz prve roke. Vendar sta bila še vedno dovzetna za dokaj osnovne napake, kakršna je na primer domnevna Herofilova trditev – to mnenje je delilo več grških anatomov –, da so vidni živci votli. Herofil se je ukvarjal predvsem z anatomijo in pisal razprave s tega področja, med njimi tudi Anatomijo v več knjigah. Kar nekaj njegovih skovank je neposredno ali prek latinskih prevedkov prešlo v anatomski besednjak. Vemo, da je skrbno preučil možgane, v katerih je – v nasprotju z Aristotelovim stališčem – prepoznal središče živčevja. Razlikoval je med glavnimi možganskimi prekati in odkril v njih »horioidne splete« – po Galenovih besedah »pletež ven in arterij, ki ga skupaj držijo tanke opne«; kot »horioidnega« ga je označil zaradi podobnosti z zunanjo ovojnico zarodka (khórion). Opisal je calamus scriptorius,* spodnji kot v podu četrtega možganskega prekata, ki dolguje svoje ime njegovi primerjavi z žlebičem pisala, v opisu možganskih žil pa je opredelil sinusni vozel, ki ga je označil kot »stiskalnico za grozdje« (lenós), tako da so ga poznejši anatomi po njem poimenovali torcular Herophili.** Seciral je oko in razpoznal njegove glavne opne; prav na osnovi Herofilove primerjave z mrežo je nastal grški izraz »mrežast« (latinsko retiformis) za opno, ki jo še dandanes poznamo kot »mrežnico« ali »retino«. Po Galenovih besedah je bil Herofil eden izmed pionirjev, ki so se lotili obsežne (čeprav še vedno zelo nepopolne) študije živcev. Z Erazistratom sta bila med prvimi, ki so začeli jasno razlikovati med čutilnimi in gibalnimi živci ter med živci in drugimi tkivi, na primer kitami in vezmi, ki so se v grščini prav tako imenovala neûra. Iz drugih