Med dolgimi počitki sem se naslonil na cepin in dihal, dihal, dihal... Nekajkrat sem se zalotil, da sem za hip zaspal. Celo sanjal sem, čeprav sem oči zatisnil le za nekaj sekund. Te kratke sanje so bile vse bolj halucinacije. Komaj sem še ločil, kaj je res in kaj se mi le dozdeva. Kljub vsemu sem ostal le dovolj priseben, da sem v halucinacijah prepoznal še en znak možganskega edema. Odločil sem se v trenutku in se obrnil. Hvala bogovom, kajti misli so mi vse bolj ugašale, postajal sem malodušen, vseeno mi je bilo za vse, kar se okoli mene dogaja. Še najraje bi se kar ulegel v sneg in privezan na vrv zaspal, zagotovo za vedno.