ne prava aklimatizacija za običajnega Zemljana skoraj nemogoča, vzpon nad 7900 metrov pa je lahko smrtno nevaren in ga je treba omejiti le na nekajurno bivanje. Alpinisti imenujejo to višino kar »cona smrti«, saj ima lahko usodne posledice. Prav zaradi tega so med ekspedicijami tabori postavljeni nižje in se alpinisti povzpnejo na vrh zadnji dan. Pri večini ljudi neprijetni znaki višinske bolezni izginejo čez nekaj dni, lahko pa se razvijejo v pljučni edem, ko se pljuča napolnijo s tekočino. Še hujša oblika je možganski edem, ko možgani otečejo, bolnik ima strahovite glavobole, izgublja ravnotežje in hoče za vsako ceno leči na tla. Sledita koma in smrt. Čeprav je dodatni kisik pri višinski bolezni koristen, je edino pravo zdravilo hiter sestop. Včasih turisti plačujejo himalajskim domačinom, da jih nesejo v višine, kar pa je lahko usodna napaka. Delovna sposobnost je namreč že pri 7000 metrih zmanjšana za več kot 60 odstotkov in brez dodatnega kisika je vsak vzpon izjemno počasen. Leta 1952 sta Raymond Lambert in Tenzing Norgay porabila pet ur in pol, da sta premagala razdaljo 200 metrov do južnega gorskega sedla Everesta, Reinhold Messner in Peter Habeler pa sta se od utrujenosti vsakih nekaj korakov zrušila v sneg, tako da sta za zadnje metre Everesta porabila celo uro.