Če najprej odgovorim na zadnji del: seveda je treba pri načrtovanju stereotaktične biopsije poleg značilnosti tarče zelo dobro poznati in upoštevati funkcionalno anatomijo centralnega živčevja, anatomijo možganskega ožilja in možganskih živcev in izbrati sicer premočrtno, a najbolj varno pot do tarče. Nevrokirurg mora natančno vedeti kje, po kateri poti sme varno vstopiti do katere globine možganov. Znanje funkcionalne nevroanatomije določa smer in globino. To, na kar merite, da bi računalnik določal te podrobnosti in konkretne odločitve, je morda stvar prihodnosti, ko bi si nakopičil izkušnje in znanje, kakršne si zdaj z dolgoletnim delom v anatomskem laboratoriju, s študijem in daljšimi izkušnjami lahko nabere nevrokirurg. Res pa je zelo pomembno, da imamo na voljo opisano tehnologijo, kjer bolnik najprej opravi globinsko slikanje možganov skupaj s stereotaktičnim okvirjem, ki ga ima privitega na lobanjsko kost in s tako imenovano indikatorsko kletko. Zmogljiv računalnik potem izračuna in prikaže natančen odnos med okvirjem in vsako točko v možganih v tridimenzionalnem prostoru in izračuna smer in globino potovanja biopsijske igle ali mikrobiopsijskih kleščic s poljubnega mesta na površini lobanje. Biopsijska igla se usmeri v globino s pomočjo posebnega nastavka, ki je del stereotaktičnega okvirja in sicer ročno ali z elektromotorjem. Natančnost sodobnih stereotaksijskih sistemov je že manj kot desetinka milimetra.