nas držala pokonci do jutra in naprej ... Ne vem, kaj smo sproducirali v tistih lebdečih, drhtečih dnevih in nočeh, vem samo, da vse tiste ljudi zdaj srečam na glavnih slovenskih gledaliških odrih, v televizijskih nadaljevankah, osrednjih časnikih ali na samostojnih koncertih ... Ksenija pa je postala Xenia, ostrigla svoje štrenaste lase – in vso bolečino svojega otroštva, vso svojo drugačnost, vse trepetanje na tanki črti med norostjo izlila v songe. Naučila se je igrati kitaro, sama, naučila se je, kako glasbo, ki jo čuti v sebi, spustiti skozi prstne blazinice in grlo, naučila se je modelirati svoj glas na način, ki je kdaj spomnil na njeno vzornico Svetlano Makarovič, drugih na Marlene Dietrich, tretjič na jeznega pankerja. Ko je potrebovala medijsko podporo, sem odpovedala. Revije, za katere sem takrat pisala, outsajderka, underground avtorica ni zanimala, njen prvi – neobjavljeni – filozofski roman o izkušnji norosti je bil preveč razpršen, neobičajen, da bi si ga upal objaviti kakšen založnik ... Šla je svojo pot, živela v Londonu, v Nemčiji, Avstriji, njene ljubezni so bile vedno strastne in divje, na nož, do konca ... Ne vem, kdaj sva se izgubili. Zgodilo se je tako, da je sploh nisem več pogrešala. In najbrž tudi ona mene ne. Bila je ena od anekdot, ki jih spraviš v shrambo nekje v možganskih vijugah, jo zamrzneš, da ne bi včasih zabolelo od nenadnega navala spominov. Njenega truda, da bi uprizorila Jančarjev Briljantni valček, njenih performansov, ki so jih bili deležni naključni