Pogovor s Karlijem Mesaričem je dvanajsti po vrsti in prvi s kolegom pohodnikom; doslej so bili zakonski pari ali kolegice pohodnice. Ne morem reči, da me je ravno skrbelo, kako in kaj bo tekla beseda, sem se pa spraševala, koliko pravzaprav poznam pohodnika Karlija; v vrhniškem zdravstvenem domu sem ga videvala že kot srednješolka. Vtis iz tistega obdobja, da deluje na zobozdravstvenem področju, me je spremljal vse do tokratnega pogovora, ko sva ob dobri kavi prepletala misli, obujala spomine na čas njegovega odraščanja v deželi Štajerski, na obdobje prihoda na Vrhniko in na dogodke in dejavnosti, ki jim je namenjal svoj čas in pripadnost. Karli je doma s Pragerskega, iz kraja med Slovensko Bistrico in Ptujem. Odraščal je v desetčlanski družini; po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, nato pa vpisal študij veterine in ga končal kot absolvent. Deset let po vojni so bile gmotne razmere za študij precej drugačne kot pozneje v drugi polovici šestdesetih. Zato se je odločil za ponujeno mu možnost zaposlitve v Notranjskem zdravstvenem domu na Vrhniki, ki je tedaj pokrival štiri občine, in sicer kot zdravstveni statistik. Po razdružitvi NZD-ja na samostojne ZD po občinah je poleg statistike prevzel še delo v nabavi – ekonomatu. To delovno mesto je obsegalo nabavo materiala za celotno ambulantno dejavnost NZD Vrhnika, vodenje evidence materiala in obdelavo podatkov. Tedaj je obdelava potekala še ročno, pozneje pa so prešli na računalniško evidenco. Kot rečeno – s sanitetnim materialom in opremo je oskrboval vse ambulante, laboratorije in fizioterapijo, zato je bilo njegovo delo zelo odgovorno, dinamično in raznoliko. Učenje grščine in latinščine v gimnazijskem času ter znanje iz študija veterine mu je dobro služilo; svoje delo je opravljal dobro in se je znašel tudi tedaj, ko je bilo treba premostiti obdobja preobremenjenosti in druge zagate. Več kot deset let je bil tudi predsednik sindikata v vrhniškem zdravstvenem domu. No, poglejte, koliko podatkov mi je moral zaupati, da je pojasnil in razjasnil moje prepričanje o povezanosti z zobozdravstveno dejavnostjo! Dva mandata je bil predsednik Občinskega Rdečega križa. V okviru svojega delovanja pri tej organizaciji je bil Karli 25 let tudi učitelj prve pomoči za voznike motornih vozil v delovnih organizacijah, v šolah, v Civilni zaščiti, pri gasilskih organizacijah in organizator tekmovanj v prvi pomoči; med osvobodilno vojno za Slovenijo je aktivno sodeloval in ima status veterana vojne za Slovenijo. O svojem prostem času in hobijih je povedal na kratko: reševanje križank – strast, gobarjenje in hoja – rekreacija; posebno mesto ima spomin na trinajstletno obdobje, ko je bil aktiven član lovske družine. To je bil zanj način stika s svetom neokrnjene narave, saj je velik ljubitelj živali. Tudi na lovsko bratovščino, ki ima na eni strani stroga pravila in v družabnem delu veliko radosti, hrani prijeten spomin in prenekatera dogodivščina med lovci se lahko meri z najiskrivejšim humorjem in dovtipi, ki vzniknejo samo v uglašeni družbi. Kdor pozna kodeks lovske organizacije, jo spoštuje. Ob neki priložnosti sem bila tudi sama prisotna v tistem delu, ko gre zares. Nato poklon plenu obrednega značaja in potem ko so v lovski koči razdirali lovske šale; vzdušje samo me je spominjalo na t. i. moške hiše iz davnih kultur! Morda lovcem zavidam pogum, domislice ali pa tisti brezmejni občutek svobode ob stiku z naravo ali pa zavedanje moči, da lahko življenje vzameš ali podariš? Kdo ve, kaj me muči! Ker je tudi mene latinščina zavojevala več kot štiri leta, se je vzajemno obudil duh soborcev, ki sta, vsak v svojem obdobju in področju, previharila posodobljeni jezik Latincev in zapleteno fiziologijo živih organizmov. Igriva misel je segla v osnovnošolsko obdobje, ko je Karli sodeloval na športnem področju, in se razbohotila na kulturnem. Posebno rad je imel gledališče; v gimnazijskem obdobju je obiskoval gledališko šolo, ki jo je vodil znani mariborski igralec Boris Bručko; bil je tudi reden obiskovalec gledališča in opere v Mariboru. Nemalo me je presenetilo dejstvo in zabrenkalo na mojo domoznansko dušo, ko je povedal, da je poznal našega basbaritonista Jožeta Sikyto (1910–1971) in opisal zgodbo, kako so ga mariborski študentje selili na Vrhniko; eden od študentov je bil tudi on sam. Srečali so se v Ljubljani v takratnem Daj-Damu, kjer jih je znani mariborski pevec pogostil s pijačo, nato pa so mu tovorili prtljago na postajo. Sikyto so namreč poznali kot znamenitega interpreta predvsem komičnih vlog iz mariborske opere. Naš rojak Jože Sikyta, šegav in odrezav, je bil namreč velik posebnež, pa ne eden tistih, ki žrtvujejo vse svoje moči in umirajo za umetniško poslanstvo. Ne, on je bil veseljak in odrska komedija je bila prav tisto, kar je čutil v sebi. Gledališko življenje je prenašal v svoje lastno in obratno! Prihod na Vrhniko, ki so mu bili priča mariborski študentje, je pomenil zaključek pevske kariere tega večnega ljubitelja lepote in svobode. Po vrnitvi na Vrhniko, na začetku šestdesetih let, se je upokojil in prenehal z bogatim gledališkim življenjem. Še preden se je odločil za pevsko kariero, je kot gradbeni tehnik, z nekaj leti študija arhitekture v Pragi, naredil za kulturni dom na Vrhniki – sedanji Cankarjev dom – načrt, po katerem je bila ta hiša tudi zgrajena; leta 1938. Veliko misli za pogovor je še vzniknilo, pa sva se pomudila le pri angleškem humorju, ki ga oba častiva. Duhovitost dialogov, prefinjena dramaturška napetost, naivna nepredvidljivost in izvrstno odigrane karakterne vloge so prava telovadba za možganske vijuge. »Še dobro, da prihaja zopet serija Izvolite, gospod!« sva si bila enotna. Iskrivost pripovedovanja, neposrednost odgovora ali vprašanja, preudarnost mnenja, igrivost prispodob, šaljivost in včasih rahel cinizem so spremljali valovanje najinega pogovora, ki mu je dajal ton moj sogovornik. Prijetno! Čeprav o zdravstvu nisva veliko govorila, nisem prezrla njegove lastnosti, ki jo izžareva, ki jo ima, ki so jo nekdaj imeli delavci v zdravstvu – danes pa je večinoma preglašena – sočutnost! Stop, ne prenaglite se, prosim! Ne bom nadaljevala z naštevanjem lastnosti, ne, to pa ne! Dodala bom samo še eno: duhovitost! Na enem od pohodov, v prijetnem vzdušju tako mimo grede, je Karli navrgel »vic« o napakah. Naslednjič sem ga, spominjajoč se tiste šale, vprašala, ali je že kakšna napaka manj? In sledil je bliskovit odgovor: »Kje pa, vedno več jih je!« Ja, tako to gre! Pri nas, pohodnikih! M. R.