ODKAR JE DETEKTIVSKI policist Walters nastopil na odru v prvem dejanju umorov v Jerichu, je doživel le malo bleščečega, njegova najnovejša naloga, drzen vlom v Severnem Oxfordu, pa od njegovih možganskih zmožnosti ni zahtevala prav veliko. Neko zgornje okno je ostalo odprto, vlomilca (najbrž sta bila dva) pa sta si izdatno postregla v času, ko sta lastnika proslavljala v Randolphu srebrno poroko. Edini prstni odtisi, ki bi jih bilo mogoče najti, so izginili z ukradenimi rečmi vred, in Walters je prejšnji večer sestavil njihov pikolovsko natančni seznam. Pravih sledov tako rekoč ni bilo, le eden od vlomilcev je izpraznil sečni mehur na preprogo v veži - spremna okoliščina, ki je sprožila le malo navdušenja, ko so zanjo izvedeli fantje s sodne medicine. Celo domneva o samo dveh vlomilcih je obveljala le zato, ker se je nekemu sosedu zdelo, da je prejšnjega dne mogoče videl sumljiva mladostnika, ki sta hodila gor in dol po cesti. Ne, kazalo je, da bo to eden tistih nerešenih zločinov - dokler mogoče ne bodo zasačili krivcev pri novem dejanju, potem pa zahtevali, da se upoštevajo še vsi drugi prestopki. Zato je Walters občutil prijetno olajšanje, ko je v petek zjutraj vstopil Lewis.