Razkroj njegovega duha je napredoval. Postopoma se je ravnal le še po ustaljenih vzorcih. Namesto trdovratnosti ga je prevzemala togost, moralna trdnost pa se je spreminjala v okorelost. Našel je tudi svojega grešnega kozla, vicekanclerja Ludwiga Erharda, o katerem je menil, da preveč kadi, pije in da zato ni zmožen biti njegov naslednik. Sovražil ga je in ga primerjal s »papirnatim tigrom«. Bolesten strah pred komunizmom in odpor do Erharda sta ga tako prevzela, tako da ni več spoznaval pasti, ki se skrivajo v politiki in diplomaciji. Leta 1959 je sklenil kandidirati za predsednika Nemčije, ne da bi vedel, kako močno mu je upadla sposobnost za presojo. Nemčija si je oddahnila, saj je upala, da se ga bo rešila. Nenadoma pa se je Adenauer zavedel, da ga bo nasledil osovraženi Ludwig Erhard. Nikoli! Odpovedal se je kandidaturi za predsednika Nemčije in ponovno kandidiral za kanclerja, kljub nasprotovanju številnih članov svoje stranke. Leta 1961 ga je bundestag proti svoji volji četrtič izvolil za kanclerja. S petinosemdesetimi leti je začel svojo zadnjo vladavino, polno zlobe in nedostojanstva. Javno je žalil Erharda, Willyju Brandtu je očital, da je nezakonski otrok, omejeval je svobodo tiska in se lotil pisanja spominov. Vendar ni dočakal sto let, ampak je umrl aprila 1967 po možganski trombozi, star enaindevetdeset let.