Besedici s silno globokim pomenom z namenom za razmišljanje o njem v prvi fazi in v nadaljevanju za njegovo udejanjanje v medsebojnih odnosih. Kulturnih, dostojnih človeku. Ne glede na to, od Piše: kod ljudje smo, s kakšnim Natja Jenko Sunčič statusom se kdo (lahko) ponaša, ima na delovnem mestu oblečeno belo haljo ali siv kombinezon, je oblečen in obut v izdelke prestižnih svetovnih znamk, v farmerke in T-shirt. Nenazadnje je to itak vseeno. Vsaj zame. In po meni, da ima tisto nekaj več v sebi – človečnost, da lahko s komer koli prične voditi medkulturni dialog. Če se zdi še tako težko. Ali kdaj čisto nemogoče. In je treba poseči po modrosti, potrpljenju in ljubezni. Že ves mesec občasno pogledujem v e-pošto, kjer sem shranila (ne?)kulturni poziv na sistematični bojkot trgovcev z zaznamko »upor kupcev«. Živela sem še v času, ko je kupec še bil kralj. In menim, vsaj po lastnih izkušnjah, da sem pri svojih prodajalcih, se pravi pri vseh tistih, ki mi za pulti strežejo z različnim blagom, še vedno kraljica. Kar pomeni, da smo med seboj uspeli ustvariti in obdržati kulturni dialog. Hočem namreč povedati, da so prodajalci zadnji v verigi »krivih« za podražitve. In nemočni, ko s svojih vrhov čez noč preko računalnikov dobijo nove, se pravi dražje cene artiklov. Oziroma zapovedi in prepovedi. Od katerih morajo (pre)živeti tudi sami. Nimam časa v Sparu kupovati kruh v akciji, v Tušu poceni mleko ali v Mercatorju meso v akciji, kot nam je to v »kulturnem« dialogu po etru že pred časom milostno svetoval minister za finance. Ali smo ljudje, vsak dan v večji stiski, še sploh sposobni spodobnega in poštenega kulturnega dialoga med različnimi trgovskimi giganti in vlado? Življenje pa je ena sama trgovina. Edino trgovina. A kako doseči porazdelitev dobrin z (ne)kulturnimi dialogi!? Kulturni dialog – končno in hvala bogu spet – je uspelo vzpostaviti slovenskemu predsedniku Danilu Türku s hrvaškim predsednikom Stipetom Mesićem. Zaenkrat zgolj na predsedniški ravni. Ko jima je uspelo pokazati pomembnost predsedniške funkcije in je slovenska predsedniška funkcija, iz znane in nepozabljene možganske telovadbe izvršilne oblasti, skorajda že padla v svoji vrednosti in pomembnosti. Uspelo jima jo je vzpostaviti s sposobnostjo diplomatskega (med)kulturnega dialoga, ki je plod inteligence, modrosti, širokosti razmišljanja in srčne kulture. Mimogrede, ali sploh ne mimogrede, smo imeli Slovenci vsaj dobro zvezdo vodnico pri izbiri svojih predsednikov države. Kar nenazadnje veliko pove o nas samih – kdo smo, kaj in kako hočemo; da smo siti razprtij, da si želimo s sosedi soživljenja in (med)kulturnih dialogov. In sploh nenazadnje, se mi v zavest neprestano vrača Kaja Galič, ki se je pred tednom dni predstavila s svojim prvim samostojnim koncertom ob koncu šolanja v brežiški glasbeni šoli, ki ga je izvrstno uprizorila s solo igranjem na violino in hkrati v spremljavi s soigralkami. Mladenka, ki jo srečujem(o) kot povezovalko programov na prireditvah, kot dramsko igralko KD Franjo Stiplovšek brežiške gimnazije, z igranjem na raznih prireditvah ali kot plesalko plesnega društva Imani. Pred nedavnim sem jo kot plesalko kratko zaslišala, kje jo še lahko srečam, pa mi je v naglici uspela ljubeznivo in nasmejano odgovoriti, da bi se najbrž še kaj dalo najti, trenutno da pač pleše in da v vsem kar počne, uživa. Kaja, kot pravi blagoslov, kjer koli že je in bo v svojem življenju za radost med ljudmi. Saj deluje v bogatih oblikah lepote, ki ji je bila dana, jo izpopolnjuje in jo v veliki meri za užitek ponuja drugim. In spet nenazadnje, pomišljam na njene družinske kulturne dialoge, ki so ji gotovo bili v pomoč in vzpodbudo. Že res, da otroci vsi po vrsti ne morejo biti Kaje, se pa z kulturnimi dialogi v družinah dá veliko doseči in marsikaj preseči. To in tu je osnovna celica. Vsi imamo izbiro. Med nekulturnim in (med)kulturnim dialogom.