Nekaj desetletij pred Gageevo nesrečo je hipoteza, da so različni deli možganov odgovorni za različne funkcije, postala zelo popularna. Največ zaslug za to je imela veda z imenom frenologija, ki pa med resnimi znanstveniki ni bila ravno na dobrem glasu. Idejo, da so različni predeli odgovorni za različne funkcije, je namreč razumela zelo neposredno. Iz oblike lobanje naj bi bilo mogoče oceniti, kako močno ima posameznik razvitega katerega od posameznih možganskih centrov. Če je bila katera od možganskih sposobnosti pri osebi močno razvita, se je to na lobanji poznalo kot izboklina, če pa je bila slabo razvita, je bila na njenem mestu vdolbina. Frenologija je tako predstavljala tudi zelo pripravno tehniko za postavljanje diagnoz in karakterizacijo posameznikov. Njihove mentalne sposobnosti so namreč lahko razbrali kar iz oblike lobanje. Po mnenju privržencev metode se je iz strukture lobanje dalo napovedati vse od tega, kako dobro zna posameznik upravljati z denarjem, do tega, kako se bo obnesel v vlogi moža ali očeta.