Shewmon je svojemu občinstvu, kot mi je pozneje povedal, nastavil past. Upal je, da bo razkrinkal pretvezo, da kdorkoli sploh verjame v načelo celostnih možganov. Hotel je pokazati, da je bilo načelo velikih možganov, ki trdi, da življenje brez zavesti v resnici ni življenje - in ki ga je predsednikova komisija zavrnila, ker sproža vprašanje o kakovosti življenja, ki ga znanost ne more razrešiti - tiho opravičilo za odločitev, da se osebo z možgansko smrtjo proglasi za mrtvo. Hotel je razločno pokazati, da pri teh zdravnikih ni šlo za jasne medicinske sodbe, temveč za moralne sodbe, da so ljudje, kot je Matthew, v tako pogubnem stanju, da so izgubili pravico do obstoja. In, vsaj po njegovem, so pripombe, ki jih je izzval, pomenile, da mu je uspelo.