Raziskave možganov pri meditaciji so postale precej bolj prefinjene, ko so začeli spremljati možganske slike. Ali pa ne. Leta 1997 je nevrolog Andrew Newberg priključil skupino budističnih meditatorjev na infuzijo z radioaktivnim barvilom. Upal je, da bo lahko sledil krvnemu toku v možganih in osvetlil najbolj aktivne dele. A edini način, s katerim je lahko Newberg ujel natanko tisti trenutek, ko so testirani ljudje dosegli višek meditacije, je bil, da se je usedel v sosednjo sobo, zavezal okrog svojega prsta vrvico in jo pod vrati speljal k meditatorjem. Ti so jo potem ob dosegu nirvane potegnili, Newberg pa je v njihove žile vbrizgal barvilo. Njegovi rezultati so kazali, da se možgani med meditacijo ne izključijo, ampak le blokirajo informacije, da ne morejo priti do stenskega režnja. Medtem je Benson vzel skupino zelo skoncentriranih Sikhov, ki so meditirali priključeni na naprave, in meril krvni tok v njihovih možganih. Na splošno se je pretok zmanjšal, a v nekaterih delih z limbskim sistemom vred (ta generira čustva in spomin ter regulira srčni utrip, dihanje in metabolizem) je bil povišan.