Prostorski spomin je ena od izjemnih zmožnosti možganov – tudi najbolj kompleksen in nujen za preživetje. Kaže poudariti, da nimamo posebnega čutila za prostor, kot ga sicer imamo za vid in vonj. Je sestavljena zaznava več čutil in vključuje učenje. S pomočjo hipokampusa si ljudje izoblikujemo prostorsko razmestitev in naš položaj v njej. Hipokampus je nadalje nujen za dolgoročno oblikovanje prostorskih predstav. Pri ljudeh je nujen tudi za zavestno učenje novih dejstev, prepoznavanje oseb, predmetov, besed (ne pa za učenje novih vidno-gibalnih sposobnosti). Sklepa se še, da so v hipokampusu v povezavi s prostorsko predstavo predstavljene tudi osebe, objekti in druge značilnosti, ki so jih zaznala naša čutila – na primer cesto, avtomobilski promet, vonj po bencinu. Toda ti spomini so uskladiščeni večinoma drugje. Raziskave kažejo, da se spomini ohranjajo v tistih (različnih) delih možganov, v katerih so na primer vid, vonj in druga čutila zaznala nek dogodek. Za dolgoročni spomin predmetov je pomembna entnorinalna možganska skorja, amigdali imata odločilno vlogo za spomin na čustveno plat nekdanjega dogodka, predčelna (prefrontalna) skorja pa za pomnjenje zaporedja dogodkov. Iz teh različnih delov se nato zapisi integrirajo v skupno možgansko predstavo ter prikličejo v zavest. Skupaj z navedenimi ima po zbranih dokazih devet možganskih struktur pomembno vlogo pri spominu ( J. Pinel ). Vzemimo kladivo – v možganih ni niti enega mesta, kjer bi bila shranjena urejena besedna definicija tega predmeta, obstaja le vrsta zapisov, ki so povezani z našimi predhodnimi interakcijami s kladivi: oblika, tipična uporaba, gibi pri uporabi, izgovorjava. Zapisi so »uspavani« in se nahajajo v različnih delih možganov (asociacijske skorje). Videti kladivo ni isto kot ga otipati in niti prvo niti drugo ni shranjeno tam, kjer so glasovi, fenomi, ki sestavljajo besedo kladivo. Toda, ločena mesta shranjevanja ne predstavljajo problema, ko te zapise prikličemo v zavest kot možgansko predstavo, ki je docela integrirana. Ob vprašanju kaj je kladivo, smo zmožni brez težav dovolj dobro z besedami opredeliti ta predmet. Biološko ozadje definicije je hitro, zavestno aktiviranje več možganskih zapisov, ki se tičejo različnih značilnosti kladiva ( A. Damasio ). Tu je pomembno še eno dejstvo. Del informacij o kladivu smo se naučili zavestno, del pa nezavedno. Kot ponazoritev poglejmo naslednji primer: zato da govorimo, je potrebnih vrsta gibov, mišic, možganskih procesov, ki se jih ne zavedamo – zavedamo se samo »končnega izdelka«, govorice.