Vzemimo na primer nadrejenega, ki ob koncu delovnega tedna pridrvi na oddelek s pomembnega sestanka in podrejenim nekako takole pojasni dogajanje: »Ne bom vam uničil vikenda, a rečem vam, da ste lahko srečni, ker niste v moji koži ..., bilo je, no, pa saj se bomo v ponedeljek o tem pomenili, res vam ne bi hotel pokvariti že tako skopo odmerjenega prostega časa, lahko pa vam trdno obljubim, da se bom z vsemi štirimi boril proti spremembam, ki so na vidiku ...« Če se takšno sporočilo pojavi takrat, ko so zaposleni že tako in tako vznemirjeni zaradi govoric o spremembah, morebitnem odpuščanju, če jih pri tem spremlja strah, da bodo spet prišli domov kasneje, kot so obljubili, in so razmere doma tako in drugače napete ..., bodo odzivi na sporočilo bistveno drugačni kot v »mirnejši« in manj napeti klimi na oddelku. Po drugi strani pa je umirjeno ali napadalno vedenje odvisno tudi od informacij, ki jih imamo. Mnogih stvari se razveselimo ali pa se jih ustrašimo šele, ko imamo za to ustrezne informacije. Ali bi se bali kač, če ne bi vedeli, da so nekatere strupene in nevarne? Ali bi nas bilo strah novega vodje, če ne bi vedeli, da podrejene rad ponižuje, ustrahuje, ne prenese ugovora? Ali bi šli »v napad«, še preden smo napadeni, če ne bi vedeli, da z določenimi osebami najboljše shajaš, če se ravnaš po načelu »napad je najboljša obramba«, in je torej najboljše, če napadeš, še preden si napaden? Ali bi se bali sodelavca, če ne bi vedeli, da spada med tiste, ki znajo prefinjeno vedno zvaliti krivdo na druge, da »rešijo lastno kožo«, in si lastno ceno dvigujejo z zmanjševanjem strokovnih in človeških kvalitet drugih? Glede na sedanje vedenje lahko razlagamo čustvene procese kot posledico delovanja različnih dejavnikov: fiziološkega vzburjenja, dejavnosti emocionalnih centrov v limbičnem sistemu in naših kognitivnih razlag, reprezentiranih v možganski skorji.