Po krajši, morda rahlo nacionalistično obarvani debati (»Zakaj pa hrvaški radii ne vrtijo nobenih pesmi v našem jeziku?« Zato, ker so res, res usrane?) slovesno končamo teoretski del naše raziskovalne naloge. Iz udobne in tople izbe se pospešeno premaknemo proti samim strelskim jarkom, v katerih vse od 29. avgusta brez hrane čemi Darko Zupan. V tem času je izgubil 40 kilogramov mišične mase, skelet držita pri življenju samo še močna psihična volja in kocka sladkorja, ki jo vsak dan zaužije v čaju. Na poti do pločnika nasproti vlade se razgovori njegov terapevt, gospod Vras, prijazen starejši možak z belimi lasmi in brki. Ključ preživetja za gladovalca pred vlado so po njegovih besedah predvsem vsakodnevna nega, meditacija, masaža, avtogeni trening in dobra stara trma. Vsak teden ima nekaj kritičnih obdobij. Takrat ga ponavadi vpraša, kaj naj stori, in odgovor se vedno glasi: takoj nehaj. »Ampak on je džek. Možgansko skorjo ima super pošlihtano. Mislim, da je tudi malce mesije ... Ob njegovem prvem štrajku smo imeli potres v Posočju, zdaj štrajka drugič in imamo poplave na Štajerskem. Ne vem, kaj se bo zgodilo, če umre.« Prav res se zdi v tej luči 180 milijončetov prava malenkost, samo da ostane očetnjava cela.