Pred kratkim je znanki umrla mama. Že nekaj let je živela v domu, možganska skleroza jo je tako prizadela, da stik z njo skoraj ni bil več možen. Sem in tja sojo obiskovali v domu. In zdaj, ko je umrla, so se odločili za pogreb v najožjem krogu svojcev. Znanka in njen mož sta sklenila, da otrok, enajstletne hčerke in devetletnega sina, k pogrebu ne bosta pustila, ker biju to preveč prizadelo. Tudi pogovarjali se v teh dneh niso o pokojni babici; niti z eno samo besedoje niso omenili, čeprav je v zraku ves čas lebdela misel nanjo. Zakaj bi otroke mučili s tem, saj je smrt že tako dovolj žalostna. Otrokoma želita olajšati pot v življenju.