Proti koncu srednjega pleistocena, je prišlo po več kot milijon let trajajoči evolucijski stabilnosti do novih sprememb, ki so vzročno povezane z povečano možgansko prostornino in redukcijo velikosti čeljusti in zob. Zaradi zmanjšanih čeljusti so postali obrazi ravni (ortognatni) in tudi lažji. Dokaj nenadno redukcijo žvekalnega aparata je mogoče povezovati z uporabo ognja in začetki termične priprave mesnih obrokov. Močne zatilne mišice niso bile več potrebne, zato so se narastišča na lobanjskem zatilju zmanjšala. Zatilje se je zaoblilo. Lobanja se je zaokrožila tudi v senčnem predelu. Spremenjena lobanjska oblika se je pojavila hkrati v različnih predelih Afrike, o čemer pričajo nahajališča z južne (Saldanha), vzhodne (Ndutu, Bodo) in severne Afrike (Sale). Fosilne najdbe iz obdobja med 400 000 do 200 000 leti ne kažejo še vseh naštetih značilnosti, tako da jih uvrščamo bodisi k poznim oblikam vzravnanega človeka, bodisi v starinsko obliko sapiensa. Prehodne oblike dokazujejo, da se je misleči človek Homo sapiens razvil iz vzravnanega človeka. Prvi predstavniki Homo sapiensa so imeli torej še masivne lobanje z močno izraženimi nadočesnimi oboki, ki so tvorili nad očmi strnjeno streho, vendar pa so bile njihove lobanje prostornejše in v zatilju zaokrožene, brez mogočnega kostnega grebena (torus occipitalis), ki je značilen za vzravnanega človeka. Obrazi so bili pokončni, ker čeljusti niso več štrlele naprej. Zgodnjega sapientnega človeka imenujemo arhaični Homo sapiens. Starodavni Homo sapiens je izpopolnil tehniko obdelave kamenih orodij. Izdeloval je simetrične dvostranske pestnjake, ki predstavljajo tehnološki višek starejšega obdobja stare kamene dobe (acheuléen).