Dr. Haynes je ugotovil, da je dogajanje pri sprejemanju odločitev ljudi najživahnejše v območju možganske skorje, ki leži za našo čelno kostjo. Potem so raziskovali, katere možganske povezave se vzpostavijo, kadar se oseba odloči za prvo možnost in narobe. "Če veš, na katere povezave moraš biti pozoren pri tovrstnih odločitvah, lahko na tej podlagi s precejšnjo gotovostjo napoveš, kako se bo določena oseba odločila," pravi Haynes. Res pa je, da se njegovi poizkusi zdaj osredotočajo zgolj na primere, v katerih se osebe odločajo med dvema možnostma, kjer je verjetnost pravilne napovedi že sicer 50 odstotna, medtem ko se človek v življenju pogosto odloča med več možnostmi. Že pred tem so raziskovalci s podobnim pristopom lahko določili, kateri gib namerava neka poskusna oseba narediti, tokrat pa je šlo prvič za namen izvedbe miselnega procesa - prvič jim je torej uspelo ugotoviti, kaj človek misli, še preden se je kasneje odločil za določeno dejanje (v njihovem primeru za seštevanje ali odštevanje). Prav tako lahko znanstveniki v določenih primerih napovejo (preden sami to verbalno zavestno izrazite), kaj boste mislili v naslednjem trenutku oz. kateri spomin boste priklicali v vašem mentalnem časovnem potovanju v preteklost (vzorec aktivacije možganov je podoben kot ob nastajanju spomina prvič); prav tako, kaj si boste zapomnili od več ponujenih opcij oz. kategorij: obraz, predmet, ali prostor ipd. Računajo, da bi s poznavanjem vzorcev kasneje morda uspeli odkriti tudi druge misli oz. namene, zato bi analize lahko izvajali v varnostnih in preiskovalnih postopkih. Seveda pa sposobnost identifikacije namenov dejanj sproža tudi resne etične pomisleke. Čeprav so njihove raziskave šele v začetni fazi, bi se lahko iz teh poskusov razvila precej uporabna tehnologija za najrazličnejše namene: od zasliševanja osumljencev za kriminalna dejanja do varnostnega preverjanja potnikov na letališčih. To pa na drugi strani pomeni že znak za nevarnost, da bi tovrstno tehnologijo, če se bo v prihodnosti seveda izkazala za uspešno in uporabno v praksi, lahko tudi zlorabljali. Podobno poznamo tudi poskuse, kjer so opice naučili premikati kazalko v želeno smer po računalniškem zaslonu. Ob tem niso uporabljale rok, ampak se je premikanje vršilo »zgolj« na podlagi računalniške analize možganskih elektromagnetnih oscilacij – torej »opičjih misli«, spremljanih prek elektrod na njihovih glavah. Znanstveniki so že pred nekaj leti natrenirali opice, kako premikati roko robota z močjo misli. Poustvarijo lahko tudi prizore premikanja pred mačkami z zaznavanjem informacije neposredno iz mačjih nevronov. Vendar te meritve vključujejo vsaditev elektrod naravnost v možgane živali, nato pa jih priključijo na računalnik. Jukijasu Kamitani iz ATR (računalniškega nevroznanstvenega laboratorija v Kjotu na Japonskem) in Frank Tong z Univerze Princeton, ZDA, sta dosegla podobne rezultate »branja misli« na daljavo z uporabo funkcijskega skeniranja MR. Raziskovalca sta štirim prostovoljcem pokazala vzorec vzporednih črt v eni izmed osmih orientacij. Z osredotočenjem na področja možganov, ki so vpletena v vidno zaznavo, sta lahko prepoznala, katero orientacijo subjekti opazujejo. Nekateri drugi raziskovalci tako preučujejo poti zaznave in poskušajo dognati, kdaj nastopi zavedanje. Če bi jim uspelo, so prepričani, da bi lahko naredili nekakšen »merilec zavesti«, s katerim bi na primer ugotavljali, ali je pacient res v komi. Kljub tovrstnemu napredku so bolj subtilne oblike branja možganov, kakršni sta branje namer ali prepričanj, še vedno zelo špekulativne, piše New Scientist. Scientific American je pred kratkim predstavil raziskavo, kjer so znanstveniki prevedli (torej dekodirali) aktivnost možganov v digitalno binarno kodiranje v smislu 0 ali 1 aktivnosti nevronov v hipokampusu - področju možganov, pomembnem za nastanek dolgoročnih spominov. Dokazali so, da različne kombinacije aktivnih (1) in neaktivnih (0) skupkov nevronov, posnetih invazivno pri miših z elektrodami vsajenimi v globino možganov, kodirajo različne epizodične spomine. Ta študija je prvič pokazala mehanizem, kako lahko poteka organizacija informacij v možganih in kako šele populacijska nevronska aktivnost posreduje neko izkušnjo, spomin. Ko so npr. posneli oz. skenirali »1-1-0-0-0-1« kombinacijo iz večih mest hipokampusa, so lahko z 90 odstotno natančnostjo predvideli, kateri dogodek izmed večih opcij je doživela miš in kje se je le-ta zgodil. Pri tem so pomembne še korelacije med električnimi signali posameznih skupkov ali celic v obliki akcijskih potencialov ali električnih postsinaptičnih potencialov, ki jih odraža EEG. J. Tsien, soavtor študije pravi, da v hipokampusu različni nevronski skupki kodirajo različne vidike dogodkov: nekateri bolj abstraktne (kar omogoča inteligenco, reševanje problemov), drugi pa specifične selektivne lastnosti; šele integrirana informacija s čustveno komponento, dejstvi in zaznavnimi lastnostmi pa daje celotno sliko in je koristna. Opazili so, da se taki vzorci “0 ali 1” aktivnosti v hipokampusu spontano ponavljajo po določenem intervalu. Gre najverjetneje za konsolidacijo oz. re-kreacijo spomina - pomemben proces, ki kasneje omogoča priklic spominov v zavest in dolgoročno pomnenje, ko se spomini iz hipokampusa prenesejo in zakodirajo trajno v možgansko skorjo. Pri tej študiji torej ugotavljajo fascinantno hierarhično organiziran digitalni kod, ki omogoča skoraj neomejene unikatne binarne kombinacije za zapis unikatnih spominov (nenavadna podobnost DNK zapisu, le da so tam 4 črke oz. baze v različnih kombinacijah, ki kodirajo različne aminokisline oz. proteine). Druge študije še kažejo, da linearni tok signalov med nevroni ni dovolj za kognicijo, potrebno je sodelovanje, koordinirana interakcija velikih populacij nevronov. Zato bo, če hočemo razumeti, kako nastane kognicija, treba identificirati mrežno dinamiko in aktivacijske vzorce med velikim številom razpršenih in oddaljenih nevronov (sistemska nevroznanost). Toda, gre pri omenjenem zgoraj morda za mehanizem, kako se električni impulzi prevedejo v zaznavanje, obnašanje, znanje? Je tako kodiranje univerzalni možganski kod, jezik za reprezentacijo in procesiranje, za zapis izkušenj iz okolja? Če je odgovor pritrdilen, bi se bilo torej možno prebiti v misli tistih, ki ne morejo govoriti, ali pa v namene robotike, vodene samo z mislimi? Potrebne bodo primerjave med subjekti in specifičnimi mislimi, za kompleksnejše procese pa je seveda treba snemati signale na multiplih mestih sinhrono, zaradi boljše ločljivosti in informativnosti. EEG in MR sta zaenkrat premalo senzitivni metodi, ker zajameta veliko šuma oz. motenj, bazične aktivnosti, ne zgolj iskani signal. Zato za večjo praktično uporabnost te študije manjka dovolj občutljiva metoda, z veliko prostorsko in časovno ločljivostjo. Perspektive pa vsekakor obstajajo: binarni kod ekstrahirati iz električnih signalov, prevesti na podlagi znanega vkodiranja in nato direktno pretočiti spomin ali drugo na računalnik. Če je možno zreducirati vse naše znanje, zavedanje, čustva itd. na binarni kod, potem je film Matrica bližje realnosti, kot bi upali verjeti. Se bomo torej čez veliko let morda lahko pretočili, shranili, »prežarčili« na računalnik in živeli tam večno- kdo torej smo sploh? No zaenkrat večjo perspektivo predstavlja s pomočjo dekodiranja binarnih kodov v možganih voditi robota zgolj z mislimi ali pa sestaviti inteligentnejše računalnike, katerih procesi odločanja so sedaj pomanjkljivi napram človeku.