Šale silijo v smeh, ker nekaj v njih preseneča, nasprotuje logiki pričakovanega. Živali, ki govorijo, nerealistični položaji, dvoumne uganke … In če hočemo takšne domislice razumeti, moramo napeti možgane in obvladati tudi jezik. Angleška raziskovalca John Durant in Jonathan Miller sta začetek neke šale pripovedovala bolnikom, ki so trpeli za poškodbo čelnega možganskega režnja (v tem delu je središče za humor). »Gneča na trgu. Neki moški vpraša žensko: ’Oprostite, ste videli kakega policaja?’ Ženska odgovori: ’Ne, že celo večnost ga nisem videla.’» Potem sta raziskovalca bolnike spodbudila, naj izberejo najbolj duhovit konec šale. V redu, potem pa mi dajte ogrlico in uro! Jaz ga že eno uro iščem. Moj najljubši šport je baseball. Pravilen odgovor je seveda a. Odgovor b. je smiselen, ni pa zabaven. Odgovor c. ni ne smiselen ne zabaven. Pacienti z možgansko poškodbo so izbrali odgovor c., kajti čeprav so vedeli, da od njih