Seveda sem tej misli pritrdil in se z njo popolnoma strinjam, a med mojim diplomatskim službovanjem sem imel nemalo sodelavcev, ki so bili tako zaverovani v svoje “znanje”, da so menili, kako se jim preprosto ni več treba izobraževati. Menili so, da so si pridobili tolikšne izkušnje, da branje strokovne literature ali pa člankov, ki so rezultat razmišljujočih avtorjev, zanje preprosto več ne velja. Poznam takšne, ki so dosegli določen položaj, nekateri zaradi pripadnosti določenemu miselnemu toku, nekaterim se je to bolj posrečilo, včasih pa so se spletle pač osebne simpatije, ki so jih prinesle na precej visok položaj. Mnogi od njih, ki so tako prišli do dobrih stolčkov, so se prenehali izobraževati, niso prebirali člankov, niso aktivno sodelovali v raznih razpravah, v raznih možganskih nevihtah, niso prebirali strokovnih knjig. Dnevna operativna opravila so jih prevzela, jim pobrala vso energijo, ves razpoložljivi čas. Ko pa jim je položaj iz takšnega ali iz drugačnega razloga prenehal, so naleteli na težave, reševanje lastne kože, počasen konec. Skratka, prispeli so tja, kamor jih je postavil moj nekdanji kolega, ki sem ga srečal na Bledu.