Zastavitev realnega problema na začetku obravnavane snovi majhni skupini študentom nudi možnost konstruktivističnega pridobivanja znanja, novih spoznanj, ki jih študent spoji s predhodno pridobljenimi informacijami v razumsko celoto (Hendry in ostali 1999). Ko študenti v skupini dobijo problem, imajo dovolj časa, da najprej razjasnijo izraze, nato pa razkrijejo predznanje, ki ga imajo o danem problemu. Na podlagi tega v možganski nevihti namreč zapišejo razne ideje za rešitev problema, ki jih kasneje uredijo, nekatere izločijo in dopolnijo navadno skupaj z usmerjevalcem. Tudi kasneje, ko razpravljajo ob novo pridobljenih spoznanjih, dobi vsak član skupine povratno informacijo o tem, ali se nova spoznanja povezujejo s starimi, ali je novo snov res osvojil. Študenti rešujejo problem po modelu 7 korakov (ang. the seven steps), zanj pa navadno potrebujejo dva sestanka: Na 1. sestanku študenti določijo zapisnikarja, ki potek dela zapisuje in se tako uri v pisanju zapisnika v tujem jeziku, in vodjo, ki je posebej odgovoren, da skupina izvede prvih 5 korakov po modelu 7 korakov in da so aktivno udeleženi vsi člani skupine. V 6. koraku se študenti samostojno učijo in iščejo nove informacije. Na razpolago imajo knjižnico, dostop do računalnikov s potrebno programsko opremo, na njihovo željo pa jim je omogočeno tudi poslušanje klasičnih predavanj ali seminarjev. Na 2. sestanku pa študenti zberejo nove informacije in jih uporabijo za rešitev problema. Vodja skrbi, da s skupnimi močmi zapišejo poročilo o celotnem postopku reševanja, pa tudi o težavah, na katere so pri tem naleteli. Tako predstavlja 7. korak celoten 2. sestanek, s katerim se faza lahko zaključi, lahko pa študenti ugotovijo, da potrebujejo še novo znanje in začnejo z novo fazo (Prikaz 4). Nove ideje in rešitve problema študenti javno predstavijo, seveda v tujem strokovnem jeziku.