Po treh dneh sem se pričel zares jeziti, da je bila njegova pretkana obrambna tehnika spretnejša od moje odločenosti, da se mu približam. V življenju še nisem imel priložnosti, da bi osebno spoznal kakega šahovskega mojstra, in bolj ko sem se zdaj trudil, da bi si tak tip človeka predstavljal, toliko manj predstavljiva se mi je zdela možganska dejavnost, ki vse življenje rotira izključno po prostoru iz štiriinšestdesetih črnih in belih polj. Iz lastnih izkušenj sem dobro poznal skrivnostno privlačnost "kraljevske igre", te edine vseh iger, kar si jih je izmislil človek, igre, ki se suvereno otepa vsake tiranije naključja in svoj lovorov venec podeli izključno duhu ali še raje določeni obliki duševne nadarjenosti. Toda ali nismo skoraj že žaljivi, ko šah omejujemo na igro? Mi ni to tudi znanost, umetnost, ki lebdi med tema kategorijama kot Mohamedova krsta med nebom in zemljo, edinstvena vez vseh parov nasprotij; prastara in vendar večno nova, mehanična po zasnovi in vendar učinkovita le z domišljijo, omejena v geometrično togem prostoru in pri tem neomejena pri svojih kombinacijah, v nenehnem razvoju, a vendar sterilna, razmišljanje, ki ne vodi nikamor, matematika, ki ničesar ne izračuna, umetnost brez del, arhitektura brez tkiva, a zato dokazano nič manj trajna v svoji biti in obstoju kot vse knjige in dela, edina igra, ki pripada vsem ljudstvom in vsem časom in o kateri nihče ne ve, kateri bog jo je zanesel na zemljo, da bi preganjali dolgčas, ostrili čute in vpregali dušo. Kje se začne in kje konča? Vsak otrok se lahko priuči njenih osnovnih pravil, vsak šušmar se lahko v njej preizkusi, a še vedno zmore znotraj teh nespremenljivo ozkih kvadratov vzgojiti posebno vrsto mojstrov, neprimerljivih z vsemi drugimi, ljudi z enim samim, posebnim talentom za šah, specifičnih genijev, pri katerih so vizija, potrpežljivost in tehnika v prav tako natančno določeni porazdelitvi kot pri matematiku, pesniku, glasbeniku, samo da v drugačni slojevitosti in povezanosti. V zgodnjih časih fiziognomičnih strasti bi kakšen Gall morda seciral možgane takih šahovskih mojstrov, da bi ugotovil, ali se pri teh šahovskih genijih v sivi možganski masi najde intenzivneje zaznamovana vijuga kot v drugih lobanjah, neke vrste šahovska mišica ali izboklina. In kako bi takega fiziognomika zamikal šele primer nekega Čentoviča, kjer se ta specifični genij pojavlja sam v absolutni intelektualni nespretnosti kot ena sama samcata zlata nitka v stotu jalovega kamenja! Načeloma mi je bilo dejstvo, da mora tako edinstvena, tako genialna igra ustvariti posebne matadorje, jasno od samega začetka, toda kako težko, kako nemogoče vendar si je predstavljati življenje umsko dejavnega človeka, ki se mu svet omeji izključno na ozko enosmerno stezo med belim in črnim in v golem sem-ter-tja, naprej-nazaj dvaintridesetih figur išče življenjske zmage, človeka, ki mu pri novi otvoritvi povleči skakača namesto kmeta že pomeni podvig in boren delček nesmrtnosti na vogalu knjige o šahu - človeka, mislečega človeka, ki, ne da bi zblaznel, deset, dvajset, trideset, štirideset let vso prožnost svojega mišljenja vedno znova in znova usmerja v smešni napor, da bi lesenega kralja na leseni deski potisnil v kot!