V razpravi je član sveta Miran Zupanič zatrdil, da nacionalka v sedanjih razmerah nezadostnega financiranja ne more uresničevati z zakonom naloženih nalog ter se vprašal, ali TV Slovenija nagovarja svobodnega posameznika ali potrošnika. Ali je slednji le objekt manipulacije in razvedrila kot mrtvičenja možganske mase? Ob ugotavljanju vse opaznejšega anglo-ameriškega oz. mednarodnega kapitalskega imperializma se je vprašal, ali ne bo vse bolj uveljavljajoča se komercializacija z medijskega področja pljusknila tudi na druga področja družbenih dejavnosti (šolstvo, zdravstvo, znanost). Lilijana Stepančič je opozorila na spremljevalno simbolno sporočilo kulturnih vsebin v najbolj gledanem časovnem pasu ter se uprla pojmovanju delovne sile zgolj kot strošku, saj z njenim zmanjševanjem v javnih zavodih režemo tudi razvojne možnosti. Drago Jančar se je zavzel za kakovostne kulturne programe in se pri tem uprl zahtevam zgolj po njihovi gledanosti, Andrej Jemec za navzočnost kulture v vseh informativnih oddajah, Janez Pipan pa je ob koncu opozoril na preverjeno izkušnjo, po kateri množični gledalci, ki hitro pridejo, hitro tudi odidejo. Zato se je zavzel za kritičnega gledalca, ki je zvestejši in bolj pripravljen tudi marsikaj razumeti in počakati. V programih javne televizije je predvsem pogrešal refleksij in mnenj najustvarjalnejših in najmogočnejših sooblikovalcev današnjega duhovnega življenja Slovenije in sveta, namesto opazne getoizacije kulture in umetnosti pa priporočil njeno prisotnost v vsem vsebinskem spektru – od privlačne zabave do najbolj resnih in tehtnih vsebin.