vede). Samo medicina v podobi klinike poseduje organizacijsko ureditev, v kateri je mogoče z neposrednim samorazpolaganjem izvajati in izpopolnjevati razvoj in aplikacijo raziskovalnih rezultatov na pacientu v profesionalni režiji, po lastnih merilih in kategorijah in pod zaščito pred zunanjimi vprašanji in nadzori. Na ta način si je moč medicinske profesije uspešno zagotovila in izgradila prednost pred političnim in javnim poskusom sodelovanja in poseganja. V svojem polju diagnostične in terapevtske prakse ne razpolaga le s potrebno »inovacijsko močjo znanosti«, temveč je obenem tudi sama svoj parlament in svoja lastna vlada v zadevah »medicinskega napredka«. Celo »tretja oblast« sodstva mora tam, kjer se mora odločati o »zdravniških napakah«, posegati po medicinsko določenih in kontroliranih normah in stanjih stvari, o katerih lahko po njihovi družbeni konstrukciji racionalnosti konec koncev presojajo samo še medicinci in nihče drug. To so pogoji, pod katerimi se izvaja »politika izvršenih dejstev« in jo je mogoče razširiti na kulturne temelje življenja in smrti. Medicinska profesija je lahko tako zunanje kritike, dvome in pobude o smislu in koristi medicinsko-terapevtskih storitev spodkoplje s produkcijo »novih spoznanj«. Družbena pričakovanja in merila vrednotenja niso več dana vnaprej, temveč so »refleksivne«, torej spremenljive referenčne postavke, ki jih v raziskovanju, diagnozi in terapiji soustvarjajo in definirajo medicinci sami. Tisto, kar družbeno velja za »zdravje« in »bolezen«, v okviru tako organiziranega medicinskega monopola izgubi svoj vnaprej dani, »samorasli« značaj in postane postavka, ki jo je treba z delom medicine določiti interno profesionalno. »Življenje« in »smrt« tako nista več nespremenljivi vrednosti zunaj človeškega dosega. Nasprotno, kar družbeno velja in je priznano za »življenje« in »smrt«, postane v delu in z delom medicincev tudi samo kontingentno, biti mora na novo določeno z vsemi neskončnimi implikacijami – in sicer na podlagi in ob sprejetju medicinsko-biološko proizvedenih ugotovitev, problemov, kriterijev. Po napredkih srčne in možganske kirurgije je treba tako na novo odločiti in ugotoviti, ali »je« človek mrtev, če možgani sicer odpovedo, a njegovo srce še utripa, če je delovanje njegovega srca mogoče zagotoviti samo še umetno z ustreznimi zapletenimi aparati, če izpadejo določene možganske funkcije (tako da je pacient trajno »nezavesten«, medtem ko so druge telesne funkcije še neokrnjene) itd. 312