Več kot dvajset let je poklekoval na ostro preprogo in ves čas iskal tisto malo prasko na Detetovem stegnu in molil in se nekako utrudil, a kljub temu ohranil gorečnost in potrpežljivost. Počasi je sivel, hujšal in odkrival nove razlage o tem, kar je bilo, in nepojmljivih poteh, ki vodijo do tega, kar sledi. Navadil se je na svojo vse bolj zgubano kožo in vrtoglavice. Včasih ga je dušilo in ko je vstal, se mu je pomračila sončna svetloba ali svetloba sveč. Padel je prav tam, pred ikono Svete Matere Božje, ko je bila cerkev prazna in je neki pajek pravkar v svojo mrežo nad prižnico ujel muho. Našli so ga na mrzlih kamnitih tleh, kljub temu toplega, njegova kolena so še vedno slonela na črnkasti preprogi. Menihi so se zapletali v lastna oblačila in vsak se je bal, da ne bi zmotil drugega. Voznik rešilca in sestra sta se ob prihodu prekrižala s sklenjenimi prsti in na koncu z jezikom na ustnem nebu (ker sta imela polne roke). Bolničarja sta na nosilih odnesla njegovo nepremično, a kljub temu toplo telo (in se smejala črno modremu šopu las na njegovi glavi, ko mu je z nje padla kapa in se zakotalila po lesenem podu), zdravniki pa so postavili diagnozo možganska kap. Vsa njegova leva stran je ohromela, desno roko je komajda premikal; ogledalo v bolniški sobi mu je kazalo grdo in bolečo podobo. Na začetku so mu hrano dajali po žlički v kotiček ustnic, v posteljo so mu dali nočno posodo. Neki astmatični fantič iz vasi, ki mu je uspelo razvozlati, kaj je pisalo na lističu, ki ga je pisal tri četrt ure, in sicer en sam stavek, mu je šestkrat na dan odstrigel čop na glavi. Potem so se stvari malo ublažile - juha mu ni več tekla po bradi in rezanci niso več viseli na ustnicah (precej dobro je srebal), uspelo mu je izreči nekatere besede, ne da bi se ustrašil, ko se je slišal (besednjak dojenčkov je bil zanj dovolj). Sveto pismo je (z naporom, s katerim bi nekoč premaknil vrečo premoga ali sod kislega zelja) potisnil proti fantiču, ki je pazil nanj, spet je uporabljal škarje popa Naea (čeprav jih ni brusil ali z njimi ravnal, kot je treba). Tako je prihodnje poletje prispel v toplice v omenjenem gorskem mestecu, govoril je nerazločno in s preveč h-ji, a dovolj jasno, da so ga zaposleni v toplicah razumeli in mu odgovarjali. Brez pomoči je žvečil, se pokrival, si nameščal blazino. Ob drogu, ki je bil nameščen na steni, je hodil do okna in za seboj vlekel levo nogo, potem je delal korake z desno, opazoval je gozd, s soncem osvetljene vrhove in koščke neba, včasih je skozi umazane šipe in zavese videl samo mokra drevesa, meglo in oblake (in kako hitro so drveli oblaki!). V invalidskem vozičku so ga vozili v sobe za terapijo, jedel je sladkarije, medicinski sestri je dajal denar, da mu je kupovala bombone in ratluk, molil je v temi, a ne za ozdravitev svojega telesa, ki je bilo razdeljeno na dvoje kot veliko stvari na tem svetu, ampak za odrešitev duše, ki je ostala v zdravem delu telesa, tudi če je bilo srce v bolnem. Včasih je hočeš nočeš gledal televizijo, saj je tudi v zdravilišču po masažah, povijanjih, ioniziranih kopelih, korekcijski gimnastiki in elektroterapiji, po kosilu in spancu o tem odločala večina.