Prvi, ki je opredelil izraz disleksija, je bil nemški okulist Rudolf Berlin, ki je leta 1887 pri pregledih odkril bralne težave pri nekaterih pacientih, čeprav so bili normalno inteligentni. Te osebe niso imele nobenih težav v razumevanju besednega gradiva, če jim ga je prebral. Izraz disleksija pomeni, da gre za težave s pisanimi, ne pa z govorjenimi simboli. Nekoliko drugačne težave je kasneje opazil Crowder, ki se je ukvarjal z bralnimi težavami in programi za njihovo zmanjšanje. Na njegovo veliko presenečenje je oseba, ki je morala glasno prebrati neko gradivo, imela le manjše težave pri branju. Ko pa je končala z branjem, je odkril, da skoraj ničesar ni razumela. Ko ji je odlomek glasno prebral, je oseba pokazala zelo dobro razumevanje teksta. Pojavljajo se tudi drugačne težave. Nekateri težko preberejo določene besede, običajno so to abstraktne, nimajo pa težav pri drugih, ki označujejo konkretne pojme. To pomeni, da imajo težave v verbalnem dekodiranju. Včasih so prisotne težave v poimenovanju predmetov ali objektov na sliki. Očitno je moten proces priklica verbalne kode. Omenjenim težavam botruje vrsta bioloških vzrokov. Raziskave so pokazale, da gre za slabše delovanje leve možganske hemisfere, ki je odgovorna za glasovno zavedanje, zaporedno predelovanje informacij, natančnost branja ipd. Delovanje desne možganske hemisfere je pri mnogih bolj učinkovito. To pomeni, da so naloge, za katere je odgovorna desna možganska hemisfera, kot so celostno obravnavanje informacij, vizualne in glasbene spretnosti ter reševanje problemov, za te osebe lažje kot pa analitične in verbalne naloge leve možganske hemisfere - branje, fonetično branje, postavljanje pravilnega zaporedja in podobno. Pogosto se zato osebe z disleksijo odlikujejo v reševanju problemov in vizualnem predelovanju informacij, s katerimi uspešno razvijajo kreativnost in originalnost.