Razlika med klasično operacijo in tem sodobnim posegom pa je ta, da pri znotrajžilnem zdravljenju do arterije ne vstopamo skozi lobanjo kot pri nevrokirurški operaciji, ampak je vstopna točka dimeljska arterija. Od nje skozi arterijski sistem postavimo vodilo do možganske arterije pod vstopom v lobanjsko bazo. Skozi to vodilo uvajamo inštrumente v možganske arterije. Potek posega spremljamo na zaslonu s pomočjo rentgenskih žarkov in z uporabo kontrastnih sredstev (barvil), tako da lahko v vsakem trenutku vemo, v katerem delu možganske anevrizme ali arterije smo z instrumenti in kaj s temi instrumenti izvajamo. Osnovna ideja rešitve možganskih anevrizem je v znotrajžilni zapolnitvi možganske anavrizme do te mere, da v njej zaustavimo pretok krvi, kar je vzrok za njeno rast in posledično predrtje in krvavitev v možgane. Največja slabost znotrajžilnega zdravljenja pa je možnost ponovne rasti anevrizme, s tem pa bojazni, da se bo zgodilo njeno predrtje in krvavitev. Podatki kažejo, da se ponovna rast pojavi v 10–15 odstotkih, v dveh odstotkih se zgodi ponovna krvavitev iz ostanka anevrizme. To je tudi največja bojazen zdravnikov. Zato se trudimo, da anevrizmo čim bolj izpolnimo s spiralami, saj je od tega odvisna ponovna rast anevrizem.«Brez navdušenosti ne gre