Toliko časa je pripovedoval, da je prišlo tudi do ušes sveta. Nič se mu ni zgodilo, niso ga obsojali, v Sáraságu nihče ni verjel, da so v centru države namerno neoskrbovani predeli, gojene divjine, kamor so skrili zemeljske ostanke junakov. To se je iz Sárasága zdelo nepredstavljivo, pretirano, še zamislili se niso nad tem, kaj če je vseeno res, samo smejali so se neumnemu starcu. Vaško mnenje je prišlo pred poapnitvijo možganskih žil strica Bandija. Ni mu bilo treba iti k zdravniku, ko so se kmalu zatem dejansko pojavili prvi simptomi, ker je s tem, da je širil novico o skrivni parceli, postal lastna diagnoza, prognoza in evangelij. Po pogrebni povorki s slabim koncem je triindvajsetega oktobra položil venec na pušpan med tračnicami in krmiščem za divjad. Zato ker ga je neprehodni teren najbolj spominjal na namerno zapuščeno, neoskrbovano ščavje glavnega mesta, kjer počivajo junaki revolucije šestinpetdesetega. V Sáraságu bo nasip hranil njihov spomin. Na sedežu sveta so se tresla okna, če so se pogovarjali o Becejevem starem očetu. Partijski sekretar in predsednik sveta Sanyi Guliga sta se smejala polnih ust – nista mogla nehati. Omenjala sta dobro usposobljene partijske srnice, navdušene zajce, člane ZSMM in drugo divjad gibanja, ki bodo kot zvesti partizani jeseni pogrizli skromne vence, šalo sta opremila z vrstno številko, potem pa sta odkorakala čez v gostilno, vrgla vase trdo, od masti rumeno brašovsko pečenko, potem pa sta brez besed pila in se krohotala. Le številko poenov sta si kazala z roko, tri in sta zacvilila. Tri: smeh. Četrt ure sta tolkla po mizi, dokler se njuna ušesa niso tako močno segrela, da sta se zvrnila z rdečim platnom oblazinjenih stolov vred.