zvok, nihanje delov zraka ali drugega sredstva, ki se širi skozi sredstvo in ga lahko zaznamo z ušesom ali kakim drugim sprejemnikom zvoka. Uho loči visoke in nizke tone, ki ustrezajo velikim in majhnim frekvencam. Zvoku z eno sámo frekvenco rečemo ton. Običajno pa so osnovni frekvenci primešane še višjeharmonske frekvence, ki dajo zvoku značilno barvo. Tak zvok imenujemo zven. Človeško uho je občutljiv organ, saj lahko zazna zvok, ki ima za faktor 1012 manjšo jakost kot najglasnejši zvok, ki ga uho še prenese. Naši možgani zaznavajo višino tona in glasnost zvoka, ne pa frekvence in jakosti. Tako mora biti na primer jakost najnižjega tona, ki ga daje klavir, milijonkrat večja kot jakost enočrtanega C, da povzroči v naših možganih občutek enake glasnosti. Glasnost merimo v *decibelih. Zvok je *longitudinalno valovanje, pri katerem potujejo v smeri valovanja zgoščine in razredčine. Človeško uho zaznava zvok s frekvencami med 16 Hz (ton, ki ga daje 10m dolga orgelska piščal) in 20.000Hz. Zvok z višjimi frekvencami imenujemo *ultrazvok, uporablja pa se v industriji za odkrivanje napak v materialih in v medicini za diagnosticiranje. *Hitrost zvoka in njegova absorpcija v sredstvu sta odvisni od sredstva, po katerem se zvok širi in od njegove temperature. Valovno dolžino zvoka dobimo tako, da hitrost delimo s frekvenco. Če želimo z enako struno ali piščaljo dobiti zvok z dvakrat višjo frekvenco, ji moramo dolžino skrajšati na polovico. Enočrtani C (256 Hz) ima v zraku valovno dolžino 3,93m.