Slovenija se je namreč na svetovno nogometno prvenstvo uvrstila na način, ki dokazuje, da se danes v svetovni vrh lahko uvrstijo tudi države, ki v svojih nogometnih industrijah ne obračajo milijard, kaj šele, da bi imele ustrezno nogometno infrastrukturo in zveneča nogometna imena. Še več: neverjetni dosežki Katančevih izbrancev dokazujejo tudi to, da za tovrstne uspehe ni usodnega pomena niti majhnost posamezne države, ki naj bi po mnenju nekaterih preprečevala, da bi se iz dovolj velike kritične mase ljudi rekrutirali kvalitetni nogometaši. Nogometni uspeh Slovenije zato dokazuje, da, malce presenetljivo, celo v današnjem svetu denar, moč, velikost, ugled in vpliv niso vse: pomanjkanje vsega tega je možno nadomestiti s tistimi lastnostmi, ki smo jih ob osamosvajanju v kulinaričnem žargonu označevali z možgani z jajci, obloženimi z obilico debelega krompirja. To pa je vsekakor poanta, ki je v majhnih in ne preveč bogatih deželah vredna ne samo proslavljanja, ampak nanjo tudi nikoli ne bi smeli pozabiti; ne samo v športu, ampak na vseh področjih človeškega udejstvovanja. In ne samo takrat, kadar nam uspe pričarati kak čudež, ampak tudi, ko nam gre slabo.