Gomez Pinilla pravi, da so nepravilnosti v metabolizmu tesno povezane z različnimi psihičnimi težavami. S kalifornijskimi raziskovalci se, kot piše Spiegel , strinjajo tudi nemški. »Geni hočejo, da se gibljemo, tečemo« pravi Thomas Tölle, nevrolog in psiholog z münchenske univerzitetne klinike: »Gibanje je zelo pomembno za možgane.« Celo ko je bolezen že izbruhnila, je to najboljše zdravilo, ali povedano drugače: šport je najuspešnejša terapija. Ura teka na teden, pravi Tölle, deluje kot sto miligramov protimigrenske tablete. Nemški zdravnik zato nerad predpisuje tablete, dokler bolniki ne poskusijo z gibanjem. Tudi psihiater John Ratey iz ameriškega Cambridgea ravna podobno. Do njegove ordinacije morajo bolniki najprej po strmih stopnicah, nato pa slišijo nasvet, da naj se, ne glede na to, kakšne težave imajo, najprej razgibajo, kajti »gibanje vam bo pomagalo tudi pri premagovanju duševnih težav«. Ronald Duman z univerze Yale je, denimo, med poskusi z miškami v vrtečem se kolesu odkril, da med gibanjem njihovi možgani proizvajajo več proteina VGF, ki farmakološko deluje kot učinkovina proti depresiji. Tudi Tölle in njegov kolega Henning Boecker sta s pregledom možganov desetih navdušenih tekačev odkrila, da tek spodbuja nastajanje endomorfina, pristojnega za občutek zadovoljstva in za odpravljanje bolečin. Že po tednu dni treninga je njegova raven toliko višja, da vpliva tudi na spoznavne procese. Hansjörg Bäzner z mannheimske klinike pa je na vzorcu 639 starejših žensk in moških ugotovil, da imajo tisti, ki se manj gibljejo, praviloma težave z ravnotežjem, pogosteje padejo in trpijo zaradi opaznih sprememb v beli možganski masi.