Na enem izmed tistih vrhov v na videz čisto navadni planinski hiši, pod katero so bili z dantejevsko resničnostjo podzemlja prepredeni zoprni, z betonom obloženi rovi, ki so vodili do komunikacijskih naprav, pa nas, šest tepcev, bolj ali manj izgubljenih za družbo človeško, kjer naj bi imel vsak svoje institucionalizirano poslanstvo ali vsaj poklic in s katerim si vojaška armada pač ni vedela pomagati drugače, kot da nas je poslala tja gor v pošteni veri, da gre za primerno kazen izolacije, osamitve do blaznosti, v svetišče neskončnih spogledovanj z lastnimi omejitvami pa tudi brezbrežnostmi, saj se je v najbolj kriznih trenutkih v možganih izločal endorfin, da nam pričara vsa tista prepovedana območja bivanja, bojda ista kot tista nevidna med spodaj navzočim morjem in zgoraj navzočim nebesom. Pa ja: kraj, ki mi je kanil vzeti vse, a mi je v isti sapi toliko vsega ponujal in od koder sem bil spričo različnih okoliščin ali bolj pošteno povedano, zaradi svoje večno neugodne narave, ki je že taka, da ne more nobena prekleta legija shajati z njo, iztrgan, jah!, ter po predolgem času za razmere, iz katerih sem se nekoč priplazil, in prekratkem za sartrovsko svobodo (»Mar nismo bili Francozi najbolj svobodni pod nemško okupacijo?«), ki mi jo je nad morjem razbesnjeno gorovje podarjalo, bil pahnjen v tole, najraje ne bi vedel, zakaj, dano mi domovino, na katero sem bil pač priklenjen z najdebelejšo verigo, imenovano jezik.