Dopoldne sem spredaval še zadnji dve uri imunološkega ciklusa. Na splošno se govori, da so predavanja na fakulteti namenjena v prvi vrsti študentom. Če pa zložim na mizo vsa dejstva, v to nisem povsem prepričan. Študentje imajo navsezadnje knjige, v katerih piše vse potrebno za njihove izpite. Predavanja jim niso nujno potrebna. Drugo pa velja za nas, ki se vse dneve ukvarjamo s čudaškimi zgodbami, ki jim rečemo znanost. Znanost je bizarna zadeva, mesece, leta, desetletja melješ in melješ nekaj, kar je v glavnem le tvoje in nikogar drugega, kar nima prav nobene zveze z dejansko življensko rutino, to pa je že skoraj definicija norosti ... kakšna je sploh razlika med inteligentnim psihotikom, ki zgradi svoj lastni odštekani sistem, in med znanstvenikom, ki se v svojem "znanstvenem" sistemu pogovarja s svojimi oboževanimi molekulami ali mikrobi? Ja, psihotikov sistem je povsem izoliran od sveta, znanstveniki pa imamo s svetom vzpostavljenih nekaj šibkih, nezanesljivih komunikacij. Recimo to, da pišemo članke o svojih miškah in podganah. Ampak te članke berejo samo maloštevilni kolegi, zato ni mogoče zavreči suma, da gre pri vsem le za obliko skupinske psihoze, pri čemer so znanstvene revije v resnici subvencionirana glasila terapevtskih skupin. Ampak na srečo obstajajo še predavanja, v katerih skušamo znanstveniki prepričati povsem normalne ljudi - študente, da naš znanstveni svet ni izmišljen, psihotični sistem, ampak so v njem prisotni fragmenti realnosti. S tega stališča opravljajo študentje funkcijo psihiatrov, ki dobrohotno poslušajo govorance svojih predavateljev, jim modro kimajo, končno pa na izpitu potrdijo, da so bile profesorjeve besede dovolj razumne, in je zato mogoče reči, da profesor ni psihotik. Zaradi naštetih dejstev menim, da predavanja v prvi vrsti potrebujemo predavatelji, ne študentje; je pa seveda lepo, če imajo tudi naši prijazni "psihoterapevti" kakšno korist od nas.