V osrednjem cesarstvu pod nebom je bila zgodba nekoliko drugačna. Na desetine ekip meteorologov je noč pred parado v oblake nad prestolnico nasulo toliko izstrelkov, da so ti do jutra iztočili zadnjo kapljico vlage in razgrnili nebo. Nekaj minut pred deseto, za katero je bil napovedan začetek parade, je po dolgi aveniji in na Trgu nebeškega miru zavladala smrtna tišina. V ozračju verskega razodetja je bilo slišati škripanje vrat, ki so se odprla na visoki terasi vhodnega paviljona cesarske palače. Skoznje je stopil Hu Jintao, oblečen v elegantno Maovo uniformo. Ob članih politbiroja, oblečenih v poslovne obleke, nekaj korakov za njim je Hu deloval kot prikazen iz drugega sveta. Kot da bi ga izklesali iz orjaškega portreta Mao Zedonga, ki je visel nekaj metrov pod njim, je Hu, četrta reinkarnacija kitajskega vodstva, začel obred, ki se v bistvu ni spremenil od leta 1949. Nasprotno, tudi z vrtoglavim gospodarskim napredkom, urbanističnim in tehnološkim razvojem države je Trg nebeškega miru v Pekingu zadržal podobo ikone večne nespremenljivosti, simbola moči in oltarja, na katerem komunistična partija obnavlja svoj nebeški mandat. Rečeno drugače, včerajšnja vojaška parada je bila zrežirana za domače občinstvo, njen namen pa je bil izobraziti (tudi z zastraševanjem), navdušiti, združiti in zabavati. Geremie Barme', eden največjih eruditov maoizma, trdi, da železna partijska pravila zahtevajo spoštovanje dveh »starih« pravil. Spoštovanje starih revolucionarnih kadrov (lao ganbu) prve in kasnejših generacij voditeljev ter lao baixinga (sto starih priimkov), ki je v kitajščini izraz za množice.