nanjeni s preteklo in današnjo vlogo Križank. Pri tem gre zahvala profesorici Eriki Valentinčič. In tako so sami tečajniki ostalim prikazali razne aspekte gledališča oziroma koncertnega prostora, ki ravni, v našem primeru na arhitekturnem področju. V notranjosti hrani ta sakralni objekt prelep oltar, delo italijanskega umetnika Robbe. Marmornati oltar se nam predstavlja v mnogoterih barvah. Nedaleč od cerkve je stavba Slovenske filharmonije. Tu je sedež Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije. Ustanovljen je bil na začetku 18. stoletja. V času je zaslovel, tudi ker so ga s svojo prisotnostjo zaznamovali nekateri skladatelji in glasbeniki: Haydn, Beethoven, Brahms, Mahler. Bežen pogled na uro nas je opozoril, da nam preostaja še veliko objektov za ogled. Šli smo dalje. Dospeli smo na Trg republike. Ogledali smo si, sicer od zunaj, parlament in Cankarjev dom. Opazili smo stilno razliko med eno in drugo zgradbo. Parlament sega v prvo povojno obdobje in od tega časa je tudi slogovno zaznamovan, medtem ko Cankarjev dom kaže na novejšo arhitekturno zasnovo in izvedbo. Osrčje trga pa ni privlačno. Predstavlja ga velik parkirni prostor. Čas je bil z nami neusmiljen. Čakal nas je Prešernov trg. Razprostira se na področju Ljubljane, kjer se križajo poti in kjer je promet zelo živahen. Je tranzitna točka za vsakogar, ki si namerava ogledati to ali ono mestno četrt. Brž pritegne pozornost mimoidočih impozanten bronasti kip našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna. Je delo umetnika Ivana Zajca. Čisto blizu se dviga Frančiškanska cerkev. Ogledali smo si prelepo fasado. Nedaleč od tod smo uzrli centralno lekarno. Tu je bila spočetka znamenita kavarna, pozneje pa in še dandanes lekarna. Pročelje nas spominja na podobne stavbe v italijanskih mestih. Nato smo usmerili korake prot Urbančevi hiši, kjer se križata Trubarjeva in Miklošičeva cesta. Danes je tudi sedež veleblagovnice Merkur. Pot nas je vodila dalje. Šli smo čez Tromostovje, ki se boči nad reko Ljubljanico. Gre za arhitekturno mojstrovino Jožeta Plečnika. Na drugem bregu Ljubljanice smo si ogledali centralno tržnico, ki jo na severnem delu krasi Plečnikova arkada. Tod so razvrščene stojnice z najrazličnejšim blagom, od zelišč do domače obrti. Sredi trga pa je širša ponudba v agroživilstvu. Lahko nakupimo sadja in zelenjave. Naprodaj so tudi raznovrstni mlečni izdelki. Moč je kupiti tudi lončke medu. Krenili smo v desno smer, proti toku Ljubljanice, namenjeni na Mestni trg. Tu smo občudovali, v detajlih in v celovitosti, občinsko palačo, poznano tudi z imenom Magistrat. Bil je poldan. Odločili smo se, da bomo poiskali gostišče, kjer bi obedovali. Zaželeli smo si okusiti domače slovenske jedi. Po obedu – bil je izdaten in vsestransko okusen – smo se pri mizi malo odpočili in si izmenjali dotedanje vtise in doživetja. Vsakdo je nekaj povedal. Eleonora: “Ljubljana me vedno preseneča, ker za vsakim vogalom odkrijem nove zanimivosti”. Alberto: “Lepa priložnost, da smo lahko spoznali zgodovino, kulturo, glasbo in gastronomijo”. Elisabetta: “Mir vlada, ko se sprehajaš po mestnih ulicah…” Antonio: “Poučen in rekreativen izlet. ” Cristina: “Pritegnili so me zgodovinski prikaz Tromostovja, Prešernov spomenik, živost mestnih ulic”. Gianfranco: “Poglobiti se v slovensko kulturo, razširiti svoja obzorja in soočiti se z drugačnostjo”. Vstali smo od mize in se spravili na pot. Naš cilj je bila Narodna galerija. Tu smo si ogledali razstavo slovenske impresionistične umetnosti. Občudovali smo dela štiriperesne deteljice slovenskega impresionizma: Jakopiča, Jame, Groharja in Strnena. Nastopil je trenutek odhoda. Avtobus nas je čakal na Kongresnem trgu. Po poti smo prepevali slovenske pesmi, saj so profesorice poskrbele, da so se jih pred tem tečajniki naučili. Domov smo se vrnili duhovno bogatejši, saj smo na kraju videli pomnike, kako se je v času slovenski narod kulturno razvijal in se oplajal ob vsestranskih evropskih civilizacijskih tokovih. Tako je prerasel svojo majhnost kot ljudstvo na sončni strani Alp in dosegel status evropskega naroda. Cristina Bednarich