V zreli kapitalistični družbi bi morala Mura že zdavnaj bankrotirati oziroma se v najboljšem primeru popolnoma prestrukturirati. Ko je poslovanje v začetku desetletja postalo neobvladljivo, na dan pa je prišla večmilijonska izguba hčerinskih podjetjih v tujini, ki se je skrbno skrivala pred javnostjo, je Muri na pomoč priskočila država s finančno injekcijo v višini deset milijonov evrov. Če je želela ohraniti mir v regiji, ji drugega niti ni preostalo. Mura je bila namreč in je še vedno največji delodajalec v regiji, medtem ko novih delovnih mest ni na razpolago. Ne glede na to so trditve, da država v vseh teh letih za razvoj Pomurja ni storila ničesar, pretirane. Po drugi strani pa bi lahko mirno dejali, da je bilo Pomurje v vladnih sobanah prestolnice nenehno na stranskem tiru. Določene strategije so bile na državni ravni sicer izdelane, vendar je v praksi njihovo udejanjanje šepalo. Ker država v Pomurju ni ustvarila dovolj privlačnega institucionalnega okolja za neposredne tuje in domače investicije ter posledično zadostnega števila delovnih mest, se v Muri vse vrsto let nihče ni mogel iti resnega kriznega menedžmenta. Ta bi moral v prvi vrsti prinesti boleč rez precejšnjega dela delovne sile. Zelo verjetno bi se Murina agonija z raznimi državnimi dokapitalizacijami, posojili in poroštvi vlekla v nedogled, če svetovna gospodarska kriza ne bi udarila tako silovito, da mora vlada zdaj varčevati pri vsakem evru. Prav pereče Murine težave in neizogibno odpuščanje delavcev pa pomenijo tudi priložnost za razvoj Pomurja, kot je še ni imelo.