Z Milanom sta se srečala pred leti. Delala sta na istem projektu. Spoznavala ga je po koščkih in se niti ni trudila, da bi iz njih naredila sliko z okvirjem. Okvirje ima rada samo na stenah, drugje se jim izogiba kot mačka vodi. Takoj je začutila tisto valovanje toplote, ki je raslo kot plima ob polni luni. Zavestno se mu je umikala, saj je hotela ohraniti mir v duši, a je že bilo tako, da miru ni več našla. Nihče ni zaslutil te njene negotovosti, Milan pa še najmanj. V nekaj poskusih, da bi se ji približal, je odskočila stran kot prestrašen otrok, potem ko je hotela biti sama z njim, pa je njemu zmanjkalo poguma. Nekoč se je zgodilo - srečala sta se po naključju, tam pri Zmajskem mostu. Povabil jo je na pijačo in njeno DA! je izzvenelo povsem sproščeno. Obraz je kazal hladno neprizadetost, a je čutila kako se ji noge tresejo od vznemirjenja. (Kakšni lažnivci so zaljubljenci!)