Zdaj se je vodstvo svetovne organizacije odločilo, da očitanih zločinov v begunskem taborišču v Dženinu ne bo raziskovalo, ampak bo raje s svetovnimi silami priredilo novo mednarodno konferenco o Bližnjem vzhodu z nejasno udeležbo, nejasnim dnevnim redom in z nadvse negotovim razpletom. Omenjeni veteran izraelske levice Arie Eliau je po podpisu izraelsko-palestinskega mirovnega sporazuma iz Osla avgusta leta 1993 dejal, da je prišel dvajset let prepozno. Eliau je po šestdnevni junijski vojni leta 1967, ki se je končala katastrofalno za Arabce in Palestince, a zmagovito za Izrael, upal, da se bo židovska država poslej obnašala v churchillovskem duhu velikodušnega zmagovalca. Razen (pre)redkih izjem se ni. Eliau pač ni mogel predvideti, da Izraela v 21. stoletje ne bodo popeljali k miru s Palestinci in Arabci naklonjeni politiki, ampak gromovniški in nasilni Ariel Šaron, ki je neprimerno manj kakor pokojni Jicak Rabin pripravljen prisluhniti besedam o »sprejemljivih« palestinskih sogovornikih, ker jih zanj na izraelsko in palestinsko nesrečo bržčas ni. Zmagovalci se maščujejo, o velikodušnosti pa v današnji politiki - ne le izraelski - tako ali tako ni niti sledu.