Ob trenutnih dogodkih v Makedoniji se poraja misel, zakaj se balkanski spopadi dogajajo v tako enakem zaporedju, kot da bi bili načrtovani in režirani. Leta 1991 se je zgodila Slovenija. Takoj po sklepu o umiku JLA iz Slovenije se je začela vojna na Hrvaškem. Ko se je JLA iz Hrvaške umaknila v Bosno in Hercegovino, se je tam začela vojna. V letih 1992 do 1995 na hrvaškem med upornimi Srbi in hrvaško vojsko skoraj ni bilo bojevanja, razen zmagovitih hrvaških nekajdnevnih operacij, od Maslenice januarja 1993 do Nevihte avgusta 1995. Vojna v BiH je nerazumno divjala vse do posredovanja Nata poleti 1995, ko so se spopadi umirili in so Srbi priznali poraz v Daytonu. Mir na Balkanu je trajal samo do poletja 1997, ko so se vneli notranji spopadi v Albaniji, ki jih je spet umiril Nato (beri ZDA!). Dve leti pozneje se je zgodilo Kosovo in še dve leti zatem spet Makedonija. In kam naprej na Balkan? Mogoče v Črno goro, kjer živi precej Albancev in Muslimanov? Mogoče celo v Bolgarijo, kjer je številna muslimanska manjšina, s katero so Bolgari pred leti že imeli težave? Ob tem se utrne nova misel. Zakaj se niso Albanci združeno uprli pravoslavni hegemoniji sočasno na Kosovu, v Črni gori in Makedoniji, ko sta bili Miloševićeva Jugoslavija in Makedonija osamljeni in izolirani? Če bi združeni Albanci v letih 1992 do 1995 skupaj z Muslimani na tem območju ob vojaškem angažiranju Srbov na Hrvaškem in v BiH ter popolni vojaški nemoči Makedonije šli v boj za svoje pravice, bi najverjetneje dosegli svoj cilj. Nekaj podobnega so imeli v mislih Hrvatje leta 1992, je pred tedni ob aferi Ademi izjavil takratni podpredsednik vlade narodne enotnosti Z. Tomac. Vsakršne špekulacije so možne.