A to je le ena plat posledic Miloševićeve vladavine. Druga, še bolj mučna je ta, da je s svojim agresivnim velikosrbstvom sprožil vojno, v kateri je umrlo nekaj sto tisoč ljudi, pri čemer je celo sedanja srbska oblast zbrala že kar nekaj dokazov za to, da je Miloševićev režim tudi znotraj ZRJ sistematično ubijal ne samo Albance, ampak tudi domače kritike in politične nasprotnike. Zato je seveda povsem na mestu sklep, da si Milošević vsekakor zasluži sojenje in ker je miloševićevsko norost na Balkanu ustavila mednarodna skupnost, ne pa sami Srbi, je edino logično, da bo ta izpeljala tudi sodni proces in izrekla sodbo. Povsem na mestu je torej sklep, da tisti, ki v Srbiji protestirajo proti Miloševićevi izročitvi, ne razumejo, da so pod njegovim vodstvom v zadnjih desetih letih izgubili ne samo vojno, ampak so tudi povsem razbili in uničili svojo državo, ki je posledično izgubila pomemben del svoje mednarodne suverenosti čisto mogoče pa je celo to, da je del teh demonstrantov padel tako nizko, da so izgubili občutek za osnovne civilizacijske norme in se jim množično pobijanje Albancev ne zdi nič napačnega (slednji so si s svojim iracionalnim ravnanjem v Makedoniji zapravili večino mednarodnih simpatij, ampak to je že druga zgodba). Še več, resno velja vzeti tudi tiste komentatorje, ki opozarjajo, da se je del Srbov zelo verjetno odvrnil od Miloševića predvsem zaradi tega, ker je ta pač izgubil vojno, ne pa, ker bi končno doumeli, da v sodobni Evropi ni mogoče graditi nacionalne države na temelju mitov in na račun popravljanja petsto let starih zgodovinskih krivic pri tem pa se za povrh požvižgati še na osnovne demokratične norme. Ali, če poanto obrnem, Srbija bo postala zares demokratična država šele, ko bo obračunala z velikosrbsko politiko, ne pa zgolj z njenimi glavnimi nosilci, to pa se bo zgodilo takrat, ko bodo v Beogradu kot intelektualno zablodo v ropotarnico zgodovine pospravili memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti in se svoji okolici opravičili za zlo, ki so ga sprožili z agresivnim velikosrbstvom. Zato je Miloševićeva pot v Haag nujen, nikakor pa ne edini pogoj za demokratizacijo tega dela sveta: čeprav po eni strani odpira prostor demokratičnim silam v Srbiji in hkrati lajša položaj hrvaškim oblastem, ki so navkljub podobnim protestom dela domače javnosti neprimerno bolj odločno preganjale domače vojne zločince in sodelovale s haaškim sodiščem, je do dokončnega miru na Balkanu še zelo dolga pot.