»Oprosti,« je zamrmral Prosper in se spet obrnil. »Ves dan sem jim sledil, vendar me niso opazili. Bo bi me nekajkrat skoraj videl, pa sem se pravočasno skril. Bojim se, da se mu bo zmešalo, če me vidi. Moj stric tega ne prenese.« Odmaknil si je lase z obraza. »Vsepovsod sem jih zasledoval. Boju sta kupila nekaj oblačil. Esther mu je hotela zavezati metuljčka okoli vratu, ampak Bo ga je skrivaj vrgel v smeti. Sploh ga ne bi prepoznal. V prevelikih puloverjih, ki mu jih je prinesel Scipio, je bil čisto drugačen. Še k frizerju sta ga odvlekla. Črne barve, ki smo mu jo napacali na glavo, ni več. Potem sta ga peljala od kavarne do kavarne in mu naročala vse mogoče, vendar se ni ničesar niti pritaknil. Samo strmel je v prazno. Enkrat, se mi zdi, me je zagledal na ulici in se pognal s stola, stric pa ga je pograbil kot kužka in posedel nazaj pred velikanski sladoled, ki ga ni hotel jesti.«