Kako lepa polja so tu na Kočevskem. In sami tulipani rastejo povsod. Rdeči, rumeni in celo nekaj črnih. In polno modrih metuljčkov leta naokoli. Zanimivo, da metuljčki najraje posedajo na črnih tulipanih. Čudno, pa sem mislila, da so tu pragozdovi. Niti enega samega drevesa ne vidim daleč naokoli. Črik, črik se sliši okrog mene in vetrček pihlja. Veter je vse glasnejši in glasnejši, prav bobni že. Čudno, sliši se kot vihar, vendar še vedno le rahlo pihlja. Saj to sploh ni veter, vlak prihaja! Kar po travniku vozi, brez tračnic in mendra dehteče tulipane. Joj, proti meni gre, povozil me bo … ko zapelje čez mene, se zdrznem … in zbudim … Meta, Dana in Jaz ležimo v spalnih vrečah sredi perona. Ravnokar je prišel vlak. Ljudje izstopajo in nas čudno gledajo. Pobutam prijateljici. Nič. Spita kot ubiti. Malce sem še omotična. Na živce mi gredo vsi ti obrazi, ki izstopajo iz vlaka in buljijo kot tele v nova vrata. Po soncu sodeč je pozno popoldne. Ajej, ali nismo prišle sem že dopoldne? Zakaj pa sploh spimo tu, na peronu? Zopet se lotim prijateljic. Se moram kar močno potruditi, da ju predramim, in še enkrat toliko, da ju zbudim. »Zakaj smo pa spale tu?« vpraša Meta. »To se tudi jaz sprašujem,« odgovorim. »Jaz bi pa še kar malo spala,« mežika Dana. »Dajta, spokajmo se, dovolj imam že tega perona,« pravim. »Jaz nujno potrebujem kavo,« zeha Meta. »Jaz tudi,« doda Dana v polsnu in pristavi: »Pa eno travarico. Počasi se odpravimo iskat gostilno.