psihologi in psihiatri. Tudi teoretsko izobraževanje socialnih delavcev je pretežno v njihovih rokah. Ker ti znanstveniki ne izhajajo iz poklicne prakse socialnega dela, ampak iz svojih posebnih znanstvenih disciplin, so njihova pojmovanja socialnega dela pogosto pristranska, so v osnovi psihološke, terapevtske, pedagoške, sociološke itn. teorije in ne ustrezajo posebnemu značaju socialnega dela. Manjka jim specifična socialnodelovna vsebina. Avtor celo pravi, da mora za mnoge avtorje reči, da teoretsko napačno razumejo socialno delo. Socialno delo je res veda, v kateri naletimo na različne koncepte in znanja drugih strok. Menim, da je raznovrstnost v socialnem delu potrebna, da potrebujemo prispevke drugih znanosti, a seveda ne na način, ki ga Lüssi poimenuje kolonizacija. Raznolikost konceptov postavlja socialnega delavca pred nalogo, da naredi izbiro in integrira znanje v zelo konkretnih projektih pomoči socialnega dela. Temelj izbire mora biti specifična socialnodelovna teorija, socialnodelovni okvir, ki izbiro omogoči. Teorija ni osredotočena na bistvo socialnega dela Lüssi piše o nenavadnem pojavu kompenzacije (do katerega je prišlo, ker socialno delo nima priznane specifične teorije), pri katerem je na paradoksen način iz pomanjkanja nastalo preobilje. Če socialno delo nima ničesar res svojega oziroma svojskega, potem je le skup vsega drugega. Znanost o socialnem delu razglašajo za integracijsko znanost in s tem legitimirajo sedanje izobraževanje socialnih delavcev, ki ga pokrivajo predstavniki drugih ved. Integriranje velikanske in nadvse raznolike množice znanj pa je pretirano zahtevna naloga tako za znanstvenike, socialne delavce in študente. Dejstvo, da raznotera znanja, relevantna za socialno delo, niso integrirana v osrednji teoriji, ki bi bila specifična za socialno delo, je zelo pomemben vidik teoretske šibkosti socialnega dela. To pomanjkljivost imenujemo »pomanjkljiva osredotočenost«. Prepričljiva teorija socialnega dela mora osredotočiti znanstveno in metodično znanje iz različnih virov okrog jedra, bistva socialnega dela, saj se lahko samo tako to znanje resnično in koristno poveže. »Koncentriranje« predpostavlja teoretske elemente, ki izvirajo iz praktičnega socialnega dela, ki so torej avtohtoni in sestavljajo temelj in jedro teorije socialnega dela. Lüssijev »Sistemski nauk v socialnem delu« (1991) razumem kot poskus preseganje teh pomanjkljivosti.