Kako se je zgodilo, da šele ob koncu 90-tih, pravzaprav šele danes nastajajo zapisi o praktičnem delu in teoretske posplošitve? Zakaj se priročnik ni mogel in smel uporabljati? Zakaj se praksa socialnega dela ni mogla razvijati v samostojno ustvarjanje teorije, tudi teorije o možnih družbenih spremembah za človeka, ki potrebuje pomoč? Del odgovora sem razbrala v samem priročniku. Najprej v implicitnem sporočilu, da je socialno delo »začasno«, da bodo družbene spremembe po »prehodnem obdobju« same zmanjšale potrebo po tej stroki. Čeprav priročnik vsebuje neprecenljiva znanja za metode socialnega dela, eksplicitno definira znanja o »načinu socialnega dela« kot manj pomembna od »vsebinskih« znanj in s tem zmanjšuje pomen metodičnih znanj; to se ujema z družbenimi razmerami tistega časa in ravnijo ozaveščenosti o konceptu pomoči v socialnem delu. Vedno je »lažje« delati po zdravem razumu kot znotraj ozaveščenih in dobro naučenih strokovnih konceptov. Poleg tega socialni delavci objektivno niso bili v položaju nosilcev razvoja stroke. Niso imeli kaj zapisovati, če niso znali zapisovati v jeziku stroke. Tudi praksa izčrpava, jemlje prostor za refleksijo. Izobraževanje za socialno delo do 90-tih ni omogočilo niti štiriletnega, z drugimi univerzitetnimi programi primerljivega študija in dela. Šele v tem tisočletju je v Sloveniji mogoče doktorirati iz socialnega dela! Vprašanja o razvoju teorije za socialno delo si ne postavljam samo za Slovenijo. Neizogibno se postavi takoj, ko preberemo mednarodno definicijo socialnega dela, sprejeto na kongresu Mednarodne zveze šol socialnega dela (IASSW) v Adelaidi leta 2004. Definicija pravi: Socialno delo promovira družbene spremembe, reševanje problemov v medčloveških odnosih, opolnomočenje (empowerment) in osvoboditev ljudi, da bi omogočilo njihovo dobrobit. Pri tem socialno delo uporablja teorije o človekovem ravnanju in socialnih sistemih. Socialno delo intervenira na točki interakcije ljudi in okolja. Načela človekovih pravic in socialna pravičnost so temeljna za socialno delo. Veda o socialnem delu ni omenjena kot temelj za stroko, med znanji, ki jih potrebujemo, ni omenjeno znanje o tem, kako reševati probleme, dodati moč, poseči na točki interakcije med posameznikom in sistemom.