nesprejemljive ovire za to starostno obdobje (težke kovinske ovire z neprimernimi detajli …). Raziskava opremljenosti osnovnih šol za potrebe športne vzgoje v prvem triletju ni opredeljevala s te plati, saj smo lahko izhajali le iz obstoječe zakonodaje in normativnih opredelitev. • Drugi značilni primer so žoge. Glede žog za mini odbojko, rokomet, nogomet in košarko lahko ugotovimo, da je opremljenost šol z njimi zadovoljiva. Se pa postavlja vprašanje lastnosti in značilnosti teh žog. V praksi ugotavljamo, da so v didaktičnem smislu prezahtevne, kar zadeva težo, velikost in druge parametre. Pri zagotavljanju ustreznosti in kakovosti didaktičnih žog ločimo najmanj tele lastnosti in značilnosti (Flisek, 2002): a) INFORMACIJSKA KOMPONENTA: namembnost, didaktična stopnja, temeljna značilnost, polifunkcionalnost, didaktično-metodična navodila za uporabo, varnost; b) TEHNIČNA KOMPONENTA: oblika, velikost, teža, napihljivost, trdota, material, struktura, sestava plaščev, barva in vzorec, ploskve, garancijska doba, življenjska doba, standardizacija; c) FUNKCIONALNA KOMPONENTA: odbojnost v %, smer odboja, vodenje, oprijem, lovljenje, vidljivost, zvočnost, hrupnost, tip krivulje in smer leta, hitrost v zraku, čas ustavljanja na tleh; d) KAKOVOSTNA KOMPONENTA: ugodno razmerje med ceno in kakovostjo. Če bi pričujoča raziskava lahko upoštevala še stališča iz gornjih primerjav za vso paleto izdelkov za šport, bi zagotovo trdili, da so šole še zelo daleč od optimalne opremljenosti s sodobno (didaktično) športno tehnologijo. Največja težava pri tem je, da športna tehnologija ni prilagojena starostnemu obdobju prvega triletja (Štemberger, 2003). Namenoma smo izbrali primerjavo prvega triletja in predšolske športne vzgoje, kajti prepričani smo, da če v teh dveh obdobjih ne vzbudimo interesa za šport, ga kasneje zagotovo več ne bomo. Športna tehnologija ima danes v procesu učenja/treniranja pomembnejšo vlogo kot kdaj prej, kljub temu pa je vanj ne vključujemo, kot bi jo lahko, da bi nam bila v resnično pomoč pri doseganju večje didaktične učinkovitosti. Za to je po našem prepričanju več razlogov: nesistemski pristop v izobraževalnih procesih, odklonilni odnos do tehnološke in splošne inovativnosti in sprememb ter izrazit notranji in zunanji pritisk na doseganje rezultatov z vidika tekmovanja ali izobraževalnega procesa (Flisek, 2005). Problematika motoričnega učenja s kakovostnega vidika je eden od elementov, ki jih