le na račun znižanja naših pometafizičnih standardov racionalnosti, je druga, indirektna oblika reaktualizacije vselej v nevarnosti, da v želji po navdušeni preureditvi besedila žrtvuje resnično substanco tega dela. Kljub tem le nadvse omejenim izpeljavam pa je medtem verjetno postalo že dovolj jasno, katero od obeh strategij imam pod teoretičnimi in normativnimi pogoji sedanjosti za bolj perspektivno; niti Heglov pojem države niti njegov ontološki pojem duha se mi danes ne zdita več primerna za rehabilitacijo, zato se moram torej sprijazniti z indirektno obliko reaktualizacije njegove Pravne filozofije. Česar bi se v pričujočem poskusu torej rad lotil, je postopno skiciranje predloga, kako je treba v celoti razumeti temeljno namero in zgradbo besedila, če se pri tem ne poslužujemo ne metodičnih navodil »Logike« ne nosilnega pojmovanja države; cilj tega »indirektnega« postopka naj bi bil v tem, da aktualnost Heglove Pravne filozofije demonstriramo z dokazom, da jo je treba pojmovati kot načrt normativne teorije tistih sfer vzajemnega pripoznanja, katerih vzdrževanje je konstitutivno za moralno identiteto modernih družb. Vsekakor se pri takem predlogu interpretacije povsem zavedam nevarnosti, ki bi lahko bila v tem, da pri vseh prizadevanjih po aktualizaciji izgubimo izpred oči resnično substanco dela; nič ne bi bilo hujšega, kot če bi pod naslovom Pravne filozofije predstavili normativno-vsebinsko teorijo družbe, za katero bi se na koncu izkazalo, da bi se do nje lažje dokopali brez zamudnega spoprijema s Heglovim besedilom. Da bi se izognili temu mučnemu tveganju, bi rad vnaprej izpostavil oba teoretična elementa, za katera se mi zdi, da ju je treba pri primerni, pravični rekonstrukciji dela brezpogojno upoštevati, čeprav bi lahko imeli s tem nemalo težav pri pojasnjevanju: pri tem gre na eni strani za daljnosežne intuicije, ki jih je Hegel povezoval s svojim konceptom »objektivnega duha«, na drugi strani za tiste raznolike razloge, ki so ga navedli k vpeljavi pojma »nravnosti«. Zdi se mi, da prvi pojem, če zanemarimo njegovo vpetost v celoto Heglovega sistema, vsebuje tezo, da vsa družbena dejanskost poseduje umno strukturo, kar, če se proti njej prekršimo z napačnimi in nezadostnimi koncepti, nujno vodi do negativnih učinkov znotraj samega družbenega življenja, takoj ko jih tam praktično apliciramo; skratka, s svojo predstavo družbe kot »objektivnega duha«