Sistemski okvir psihosocialne pomoči lahko opišemo tudi kot sistematično nesistematičen pristop (Bardmann 1996). Sistematično preverjamo svoje in uporabnikove predpostavke, opredelimo želeni razplet problema in minimalne cilje razgovora, preverjamo njihovo uresničevanje, obravnavamo vsak uporabniški sistem kot zgodbo zase, se mu učimo pridruževati, uporabljamo metodična načela sistemskega socialnega dela, uporabljamo metodo eksplicitne povratne informacije, na najrazličnejše načine prispevamo k preokvirjanju uporabniških vzorcev reševanja problema, preverjamo svoje razumevanje klientovega razumevanja itn. Nesistematični smo v raznolikem odgovarjanju na raznolike probleme, zgodbe, vizije rešitev uporabniških sistemov, v raznoliki uporabi konceptov, pristopov, metod, postopkov za različne uporabnike, v neutrudnem preskušanju novih načinov reševanja problema uporabnika, v konkretni obliki pridruževanja uporabniškemu sistemu - odvisno od tega, kaj posamezni uporabniški sistem prinese v interakcijo. Sistematično nesistematični pristop zahteva veliko samostojnost pomagajočega strokovnjaka, saj se mora znajti in odgovoriti tukaj in zdaj, v vsakokrat novi, neponovljivi in nepredvidljivi psihosocialni interakciji, in prevzeti odgovornost za svojo samostojnost sprejemanja odločitev, doživljanja in ravnanja v interakcijah psihosocialne pomoči.